To se preprosto čuti. In to še bolj čutijo dojenčki in majhni otroci. »Kot otroci pa smo najprej naučeni, kako komunicirati z drugimi, kako izpolniti pričakovanja okolice, torej usmerjeno navzven,« pravita Annemarie in Gregor Kuralt Niedermayer, trenerja Srčne Komunikacije, ter nadaljujeta: »Nihče pa nas zares ne uči, da se pravzaprav komunikacija začne v procesih znotraj nas samih, veliko preden besede izgovorimo. Kaj pravzaprav povzroči, da se odzovemo nekonstruktivno, da navsezadnje včasih tudi rečemo stvari, ki jih resnično ne mislimo? To so naši miselni in čustveni vzorci. Nihče nas ni naučil, kako učinkovito ravnati z našimi mislimi in čustvi, da nas lahko podpirajo in ne tiščijo več k tlom. Skozi življenje ljudje dostikrat posvojimo ali se naučimo vzorce, kot na primer: 'Nisem dovolj dober.' Ali pa: 'Vedno mi gre vse narobe.'«

In potem nam je žal …

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se odzvali popolnoma drugače, kot ste si želeli, ker naučena prijaznost ni več delovala, ko je bil 'pisker poln', in ste se odzvali tako, da vas je bilo na koncu sram samega sebe?

»To se zgodi zato, ker nas čustva popolnoma prevzamejo, in zgodi se, da se odzovemo tako močno pod njihovim vplivom, da se niti sami več ne prepoznamo. To ima lahko precej uničevalne posledice za nas in našo okolico,« razlagata Annemarie in Gregor ter dodajata, da lahko delamo tudi obratno: »Čustva lahko odrivamo stran, jih skušamo ignorirati, ker smo bili naučeni, da ni dobro izražati čustev in občutkov, kot so na primer jeza, ljubosumje, sovraštvo, zavist, ogabnost, sram ali krivda.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mojster Jure: Žena in otroci so moje življenje

Mojster Delovne akcije Jure Podjavoršek piše novo poglavje. S soprogo in otroki se vrača k svojim koreninam, kjer bodo pognali kolesje turistične kmetije.

Ko si ne priznamo svojih čustev

Dolgoročne posledice tega so lahko občutek notranje praznine in čustvena otopelost. Nič več nas ne vznemiri, izgubljati začnemo stik s seboj. Življenje postaja funkcija namesto užitka, kar bi pravzaprav moralo biti, in naše srčne želje drsijo stran ter se zdijo vse bolj zunaj našega dosega. Večina nesporazumov med ljudmi, izčrpavajoči 'površinski' pogovori, celo ločitve, zlorabe in pretepi se zgodijo, ker smo se 'odučili' podporne, prijazne, srčne komunikacije, ki si prizadeva za rešitve zaradi podzavestnih in naučenih čustvenih in miselnih vzorcev,« razlagata trenerja SrčneKomunikacije in dodajata: »Večina ljudi sploh ne ve, da te vzorce ima, ker delujejo in tečejo podzavestno.«

Za srčne odnose najprej prisluhnimo sebi

Najprej je v sebi treba najti občutek celote, občutiti notranji mir in vedeti, kaj narediti, da nas naše misli in čustva podpirajo pri naših ciljih. »Ko komuniciramo iz srca (s seboj in drugimi), sporazumevanje res doživimo in ga razumemo ter ni samo nekaj, kar bi bilo zunaj nas, kot da bi si nadeli masko prijaznosti.«

SrčnaKomunikacija je veliko več kot le govoriti iz srca. Je celostni pristop, ki ga razvija in uči logopedinja Annemarie Kuralt Niedermayer. SrčnaKomunikacija temelji na štirih glavnih stebrih: zavest, preobrazba, trening, izražanje. Kar trije od štirih stebrov so torej usmerjeni navznoter, v delo s seboj, šele pri četrtem stebru se obračamo na komunikacijo z okolico; vsaka uspešna komunikacija se namreč začne znotraj sebe. Vsi štirje stebri so podrobno opisani na www.platformavalon.com.

Šele ko prisluhnemo sebi, lahko srčno komuniciramo z drugimi

SrčnaKomunikacija je najprej komunikacija znotraj nas, in ko enkrat usvojimo notranjo komunikacijo, jo lahko delimo z drugimi. To lahko storimo na zdrav način tudi s šefi, sodelavci, ne da bi s tem še naprej posiljevali svojo integriteto. S srčno komunikacijo namreč pridobiš nazaj svoje čutenje, svojo vrednost, in ko enkrat to postaviš v sebi, postaneš močan tudi za druge. Enako je s sočutjem. Če smo zmožni postaviti sočutje zase, tudi če v sebi začutimo, pomislimo na nekaj nagnusnega, perverznega ali občutek krivde (ko torej sprejmemo svojo celotno osebnost z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih tako radi skrivamo pred seboj in svetom – bolj ko se torej zavedamo in bolj ko imamo radi sebe v celoti, globlje gremo lahko tudi v srčni komunikaciji), smo lahko sočutni tudi do drugih. Brez maske, da želimo biti sočutni, pa v resnici nismo.

Kako se torej odzvati, ko nam nekaj ni prav, ko nam na primer za naše delo ponudijo manjše plačilo, kot smo predvidevali? »Ko o nečem ne čutimo dobro, je pomembno, da se tega najprej zavemo. Prvi in najpomembnejši korak je torej, da si pritrdim: v redu, tole se ne čuti prav dobro. Potem se vprašam, kako se počutim ob tem; na primer sklepam poslovno sodelovanje, iz katerega želim iztržiti dvajset evrov, moj poslovni partner pa mi predlaga deset ali petnajst evrov. Rečem si – ne, to pa ni prav, ne počutim se dobro. Drugi korak: Vprašam se, kako se počutim ob tem, kar mi je bilo pravkar rečeno – grem na stranišče in si tako vzamem pet minut. Vprašam se, kaj je to, kar pravkar čutim. Počutim se, na primer, da nisem dovolj cenjena. To preobrazim znotraj sebe, potem grem in odkrito povem svoje mnenje: nisem se počutila dovolj cenjeno, ker si predlagal deset evrov. Jaz sebe cenim na dvajset evrov. Potem opazujem, kako se odzove on. Vendar smo notranjo oviro odstranili in rezultat bo gotovo dober.«

Srčno lahko komuniciramo tudi, ko nas preplavi jeza

Annemarie in Gregor pravita, da smo lahko srčni, tudi ko nas popade jeza: »Uporabimo tehniko, ki predstavlja majhen delček SrčneKomunikacije – najprej se zavedajmo, da vse, kar obstaja, želi biti videno, sprejeto in ljubljeno. Tudi naša čustva. Nočejo biti prezrta in ni treba, da nas popolnoma prevzamejo; želijo pa biti videna, sprejeta in ljubljena. Če čutimo, da se v nas dviguje jeza, si vzamemo nekaj minut, da gremo iz tega položaja – gremo na primer na stranišče, kjer si priznamo, da postajamo oziroma smo jezni. Nato trikrat globoko zadihamo s to jezo; nato si jezo predstavljajmo zunaj sebe kot na primer mucka, otročka ali kar koli, kar nam je pri srcu. Potem temu 'osebku' rečemo: 'V redu je, da čutiš jezo.' Nato v mislih to jezno živalco ali otroka objamemo z vso ljubeznijo, ki jo premoremo. Zakaj naj si predstavljamo občutek jeze zunaj nas? Ker so nekatera čustva in občutki tako močni, da je zelo dobro, da jih postavimo ven – iz sebe – in si jih predstavljamo zunaj sebe, da so samo nekaj, kar imamo. Vse, kar imamo, pa lahko tudi preobrazimo. To lahko naredimo s čisto vsakim občutkom ali čustvom, ki pride na površje.«

Srčna komunikacija z družino, ki nam ni v podporo

Annemarie in Gregor pravita, da kljub večplastnosti problema 'nerazumevajoča družina' z njo vseeno lahko komuniciramo iz srca. »Če me mama kliče 'ti lena rit', se lahko odzovem tako, da ozavestim, kako se ob tem počutim, in se potem izrazim prek SrčneKomunikacije, na primer: 'Mama, boli me, ker si mi pravkar rekla, da sem lena. Zelo bi cenila, če bi nehala s tem.'«

»Na splošno sem prepričana, da so na zemlji samo angeli. Nekaterim od njih lahko rečemo 'ritni angeli', kot je bila v tem primeru mama,« pravi Annemarie. Zakaj? »Ker ti 'ritni angelčki' pritiskajo na naše boleče točke ter nas učijo sočutja, odpuščanja in zavedanja čustvenih vzorcev v nas. Pri SrčniKomunikaciji gre za prevzemanje stoodstotne odgovornosti za to, kar mislimo in čutimo. Ni na nas, da prevzemamo odgovornost za druge. Je pa na nas, kako se odzvati in kako delamo s svojimi mislimi, čustvi in besedami. Naše besede namreč postanejo naša dejanja, naša dejanja izoblikujejo naš karakter, ki oblikuje našo osebnost, naša osebnost pa oblikuje naše življenje,« razkriva Annemarie, zakaj smo resnično stoodstotno odgovorni samo zase.