Čisto po naključju sva se srečala na ulici. Jaz in Blaž. Drug drugemu sva pogledala v oči, in čeprav sva se prepoznala, sva ohranila ravnodušen izraz na obrazih. Drug mimo drugega sva šla, ne da bi se pozdravila. Ne da bi trenila z očmi.

»Koliko je zdaj star?« sem se pogovarjala sama s seboj in takoj izračunala, da jih mora imeti oseminštirideset. Pet let več kot jaz.

Prijetno sem bila presenečena sama nad seboj, ker se ob srečanju z njim v meni ni zganilo nikakršno čustvo. Bravo, jaz!

Povsem neobremenjeno sem začela razmišljati o tistem delčku svojega življenja, ki sem ga preživela z njim.

Spoznala sem ga pri šestindvajsetih in se v trenutku zaljubila vanj. Ko sem domačim povedala, da ima moj izbranec že od prej devetletnega sina, niso rekli ničesar, a sem čutila, da jim to ni ravno po godu. Ko pa sem jih čez leto dni seznanila, da se bom preselila k Blažu, čeprav mi je odločno povedal, da ne želi imeti nobenega otroka več, je nastal ogenj v strehi.

Prepričani so bili, da si bom s tem dejanjem uničila življenje. Naj si poiščem »pravega« fanta in naj si ustvarim »pravo« družino, so dejali. Jaz pa sem na vso stvar gledala drugače. Skozi »rožnata očala«. Prepričana sem bila, da se bom preselila v pravljico. No, saj sem se, a le za pet let. Potem se je k nama za stalno preselil Matic, Blažev sin. Njegova mati se je selila z novim partnerjem v Belgijo, Matic pa se je odločil za življenje pri očetu. In s tem za življenje z menoj. Sprva sem se novega družinskega člana razveselila, saj smo se imeli do tedaj na skupnih izletih in kadar je bil ob koncih tedna pri naju res lepo. Od Matičeve vselitve pa je šlo vse skupaj samo navzdol. Blaž se je tako spremenil, da ga skorajda nisem več prepoznala. Svojega najstniškega sina je začel čezmerno razvajati, kar pa je Matic, seveda, začel prav lepo izkoriščati.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Sonja Javornik: Živali so najboljši antidepresiv

Publicistka in strokovnjakinja eksperimenta Poroka na prvi pogled Sonja Javornik je že od nekdaj velika ljubiteljica živali. Njeni spomini so polni zabavnih prigod, danes pa ji lepša življenje mačji kosmatinec Barni.

Ubogi moj Matic, ker je čez noč ostal brez mame! Takšna je bila Blaževa filozofija. Pravzaprav sem počasi postajala njuna služkinja. Kuhati sem morala tisto, kar je zahteval mulec. Konce tedna in proste dneve smo preživljali, kot si je zamislil sinko. Če je Blaž izbiral med mojo in Matičevo idejo za kar koli, je vedno, brez izjeme, izbral njegovo. Po več mesecih so Maticu zrasla krila do te mere, da si je upal name kričati, me obsojati, zmerjati. Blaž pa je bil čedalje pogosteje na njegovi strani in se mu je pridruževal pri obsodbah in zmerljivkah. Najbolj žalostno pri tem je bilo dejstvo, da se je vse skupaj dogajalo počasi v tem smislu, da nisem zmogla dojemati, v kaj sem padla.

V glavnem, po enem letu življenja v troje sem bila prava živčna razvalina. Še dobro, da so mi starši spet ponudili streho nad glavo. Z odprtimi rokami sem sprejela. Mislila sem, da se bom v domačem okolju hitro spravila pokonci, vendar je vse skupaj kar prihajalo za menoj.

Daj, Martina, glavo pokonci in trezno premisli, kako naprej! Daj, saj zmoreš! Takole sem spodbujala samo sebe vse tiste dni, ko sem bila čisto na tleh, ko ni hotelo biti spanca od nikoder. Vse te moje spodbude so končno obrodile sadove. Res sem premislila in videla rešitev v tem, da obiščem psihiatra. Dobila sem antidepresive, ki sem se jih, ne boste verjeli, zares razveselila. Ja, takšna grozna razvalina sem bila. Da bodo zdravila v polni meri začela delovati šele po kakih treh mesecih, so mi povedali. In mi svetovali, naj se začnem malo več ukvarjati s športom. Odločila sem se za tek in v njem začela uživati.

Nekega jutra, ko sem tekla in bila povsem zasopla, sem spoznala Jakoba. In spet sem se na hitro zaljubila vanj. Pa čeprav je bil tri leta mlajši. No, moram povedati, da se je tudi on vame zaljubil do ušes.

»Joj, joj, te hitre ljubezni. Prvič si se takole na hitro zelo opekla … Ali res misliš, da bo zdaj kaj drugače?« so bili domači prestrašeni.

»Zdaj se pa ne bom! Zdaj je zares vse drugače,« sem zažvrgolela in zmetala antidepresive v smeti, še preden naj bi zares začeli delovati. Nisem jih več potrebovala, zamenjala jih je ljubezen.

Ljubezen, ki se je po nekaj mesecih izkazala za zelo »učinkovito«. Z Jakobom sva se ne le ljubila, temveč tudi spoštovala in si zaupala vse več stvari. Nekega dne mi je povedal: »Veš, ta zdravila, ki jih moram jemati, lahko negativno vplivajo na plod. Glede na to, da sem še mlad in da bom najbrž želel nekoč postati oče, so mi zdravniki svetovali, naj dam zamrzniti semenčice. Ubogal sem jih. Vem, da si ti silno želiš otroka, no, saj si ga jaz s teboj tudi, vendar je tukaj ena sama rešitev. Umetna oploditev. Ne vem, ali boš privolila v to. Saj veš, moja prejšnja se je tega dejstva ustrašila in pobegnila.«

Ne, jaz pa nisem pobegnila, pa tudi prestrašila se nisem. Preveč sem ga ljubila, mojega Jakoba. Priznam, da me je ob omembi besedne zveze umetna oploditev neprijetno stisnilo, ampak sem spet uporabila misli, ki so mi nekoč že pomagale. Daj, Martina, saj boš zmogla!

Torej, hitela sen po ulici, vpeta v svoje misli …

»Gospa, telefon vam zvoni,« me je pocukal za rokav starejši gospod.

Zahvalila sem se mu, pogledala na zaslonček in se nasmehnila. Klical me je mož Jakob.

»Mala dva te že pogrešata. Sprašujeta, kdaj prideš. Kaj naj jima rečem? No, tudi jaz sem radoveden, kdaj te bomo zagledali. Saj veš, ne zato, ker bi bil ljubosumen ali posesiven, temveč zato, da vem, kdaj pripraviti večerni obrok,« je rekel.

»A, tako. In kaj boš skuhal?« sem se smejala.

»Presenečenje zate, ljubica moja,« je bil slišati vesel.

»S čim pa sem si ga zaslužila?« sem v šali vrtala vanj z vprašanji.

»Še vprašaš, ljubezen. S tem, da si moja ženkica in da sem lahko jaz tvoj mož. S tem, da se vsak dan razveselim, ko grem iz službe v objem svoje družinice,« se je glasil odgovor.

Ja, družino sva ustvarila. Z umetno oploditvijo sta se nama rodila malo manj kot pred petimi leti kar dva otroka naenkrat. Žiga in Zala. Prvič umetna oploditev ni uspela in Jakob je že hotel obupati. Pa sem bila spet jaz tista, ki sem optimistično ponavljala: »Daj, saj zmoreš!« Zmoreš ga prepričati, da se splača še enkrat poskusiti. Potem pa pridige še njemu: »Dajva, saj zmoreva!«

Pri mojih osemintridesetih nama je končno uspelo.

Zdaj imam družino, kakšno sem si želela že kot najstnica. Ljubečega moža in dva umirjena, pridna otroka.