Bilo je sredi tedna, jaz pa sem se po službi namenila še po nakupih. Končno. Seznam opravil, ki sem si jih rajši zapisovala na list kot pa v telefon, je bil namreč čedalje daljši. Temu primerno sem bila po opravljenih obveznostih tudi utrujena.

»Še na stranišče skočim, potem pa domov,« sem bila zadovoljna.

Ko sem si že umivala roke in se ogledovala v ogledalu, pa sem začutila potrebo po kavi.

»No, saj ni tako slabo za dopolnjenih devetintrideset,« sem se nasmehnila pojavi na drugi strani. Tedaj pa sem v ogledalu zagledala še eno pojavo. Znano moško pojavo. Kako je to mogoče, se boste najbrž vprašali. Ne, ne, moški ni vstopil v žensko stranišče, le vrata na hodnik so bila odprta, pa se je videlo, kdo odhaja ali prihaja na moško stranišče. To je bilo namreč na nasprotni strani.

Pa naj se vrnem nazaj k znani moški pojavi. Vito mu je bilo ime. Smuknil je na stranišče, jaz pa sem se odločila, da ga počakam pred vrati in ga presenetim. Ga povabim na kavo.

»Buuuh!« sem dala glas od sebe, ko je stopil nazaj na hodnik. Sprva se je tako prestrašil, da je glasno zacvilil, takoj nato se me je razveselil.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

5 najpogostejših razlogov, zakaj izgorevamo ženske

Vsakdanje življenje poteka v nenehnem hitenju, s stalnim pritiskom in izzivi tako doma kot na delovnem mestu. Vsak trenutek je izkoriščen za dosego ciljev, a v tem hitrem tempu žal marsikatera pozabi na enega izmed najpomembnejših dejavnikov – lastno dobro počutje in zdravje. Stres, izgorelost in občutek nenehnega pritiska postajajo sinonim za sodobni način življenja, ki ga vodi neskončna tekma za uspehom.

»Sabina!« je vzkliknil. In me objel okoli ramen.

»Kavo potrebujem,« sem se nasmehnila.

»Zakaj nisem presenečen? Kam greva?« Vprašanje je bilo retorično, saj me je že vlekel proti prvemu baru. V nakupovalnem središču, kjer sva bila, jih tako ali tako ni bilo malo.

Sedla sva tako, da sva gledala drug proti drugemu. Nisem ga vprašala, kako se je znašel tam, kjer sem tudi jaz. Vedela sem namreč, da tudi on po službi kdaj pa kdaj skoči še v kakšno trgovino. Tudi fraze »kako si« nisem uporabila. Namesto tega sem izstrelila: »Kako je bilo danes v službi?«

Razgovoril se je. Pozorno sem mu prisluhnila in ugotovila, da je njegova pripoved zelo slikovita, nazorna in hkrati humorno obarvana. Prepričana sem bila, da bi, če bi jo slišala v drugem okolju, zvenela povsem drugače. Pa čeprav bi prišla iz istih ust. Najprej sem si priznala, da sploh ne bi tako pozorno poslušala, saj bi vmes počela še kaj drugega. In tako bi mi misli odplavale proč od njegovega pripovedovanja.

»No, kako je bilo pa pri tebi v službi? Da slišimo,« se je v šali odhrkal in naslonil komolce na mizo ter si z rokami podprl glavo. Svoj pogled je usmeril vame. Zazdelo se mi je, da deluje kot kak najstnik, čeprav je bil mojih let. No, za celo leto in pol je bil starejši, ampak pustimo te podrobnosti ob strani.

Ja, kot dobro razpoloženi najstnik je bil. Smehljal se mi je in v njegovih očeh sem opazila prav nenavadne iskre. Te iskrice so bile glavni krivec, da me je v trebuhu prijetno zaščemelo. Vendar se mi je vseeno uspelo osredotočiti na mojo službo. Delala sem z ljudmi, bila sem fizioterapevtka. Delati z ljudmi pa običajno pomeni neko stopnjo stresa. Vsaj zame. Marsikateri pacient mi je namreč skušal soliti pamet, kako moram ravnati z njim in na katere naprave ga »moram priključiti«, da bo njegovo okrevanje kar najhitrejše. Obstajali pa so, seveda, tudi hvaležni pacienti, ki so bili zadovoljni, da so dobili kak dodaten nasvet, mojo pozornost, prijazno besedo.

Pa naj se spet vrnem k tistemu prijetnemu popoldnevu, ko sem v baru brezskrbno sedela nasproti Vita. Hm, na hitro sem se spomnila tistega delovnika. Precej zoprnih pacientov je bilo, kot zakleto. Pa le dve nekonfliktni pacientki.

Začela sem pripovedovati o slednjih dveh. Z navdušenjem. Zgodbo o zoprnih pacientih sem zdaj, ko sem bila dobro razpoložena, spremenila v kratko šaljivo pripoved.

Če bi me Vito v drugačnem okolju vprašal o tem, bi gotovo vsa poklapana govorila o »zoprnežih« in se čedalje slabše počutila tudi jaz. Ker pa sem še vedno zaznavala prijetno ščemenje v trebuhu, ki se je zdaj razbohotilo že po vsem telesu in stopilo celo v glavo, sem se brez težav šalila.

»Že dolgo te nisem slišal tako 'optimistično govoriti',« mi je rekel, ko sem končno utihnila.

»Kot da si čisto druga Sabina. In ker si tako spremenjena, se tudi jaz počutim zelo dobro. Hm, kot da bi bil spet zaljubljen. No, saj sem že dolgo, ampak zdaj sem pa še malo na drugačen način. In veš, kaj, ljubica moja, danes te nisem še nič poljubil,« je dejal, vstal in stopil na mojo stran mize. Na ustnicah sem začutila nežen, topel in hkrati strasten poljub, po telesu pa še dodatne prijetne mravljince in vibracije. Počutila sem se kot na prvem zmenku.

Saj res, ali sem vam že zaupala, da je Vito moj mož? Poznava se že skoraj dve desetletji, osemnajst let sva že par. Doma imava najstniška sinova, stara šestnajst in petnajst let, ki se zgledujeta po očetu in rada poprimeta tudi za kakšno gospodinjsko opravilo.

»Kaj če bi takšen zmenek še kdaj ponovila,« sva rekla skoraj hkrati. In se tudi skoraj hkrati prešerno zasmejala.

Zdelo se mi je, kot da sem prerojena in peresno lahka. Kot da sem močna kot sam Peter Klepec. In zaljubljena do ušes.

Kako tudi ne, iti na zmenek z lastnim možem je res nekaj čudovitega. Tudi Vito se je s tem strinjal (le da je on omenjal lastno ženo). To sva sicer odkrila po naključju, kar pa sploh ni pomembno. Naključje gor ali dol, pomembno je, da sva!

Tistega dne bi se najrajši peljala z njim domov. Zato da bi moja roka lahko ves čas počivala na njegovem čvrstem stegnu in ga vmes tudi pobožala po gladkem licu, po laseh. Čeprav je bilo med njegovimi temnimi lasmi že kar precej belih ali sivih, se mi je zazdelo, da ima najlepše lase na svetu.

»Oh ja, tudi jaz bi rad na poti čutil tvoje dotike, ampak žal sva vsak s svojim avtom. Pravzaprav je pa dobro, da je tako, ker imava le tako občutek, da sva res na pravem zmenku,« je filozofiral moj Vito, čeprav praga filozofske fakultete ni nikoli prestopil.

Da me ljubi, je še poudaril, me strastno poljubil, sedel v svoj avto in se smehljajoč odpeljal domov. Ne vem, kako je potekala tista njegova vožnja do doma. Povem vam lahko le zase. Vso pot sem se smehljala predse in si glasno prepevala. Ne, ne, ne mislite, da sem pozabila gledati na cesto. Še kako sem gledala, saj sem vedela, da če se mi kaj zgodi, potem bo s takimi zmenki za vedno konec. Jaz pa sem hotela, da se nadaljujejo. Tako vznemirljivo je bilo vse skupaj.

Danes je od tistega zmenka minilo že nekaj mesecev, midva pa sva bila v tem času že petkrat na podobnem zmenku. Podobnem pravim zato, ker ni bilo nobeno naključje, ampak sva se vnaprej dogovorila. Kava sredi tedna, po napornem delovniku in v istem lokalu. Enkratno, vam rečem. Takšni zmenki naju oba povezujejo in osrečujejo tudi doma. Vsekakor bova z njimi nadaljevala, in če bo sreča mila, bova živela do konca življenja v slogi, sožitju in ljubezni.