Kako se posloviti od družine, ljube štiriletne hčerke, ljubezni svojega življenja in prijateljev, če veš, da boš umrla v zelo kratkem času, še preden bi ti uspelo na torti upihniti 40 svečk? K sreči to niso misli in skrbi, s katerimi bi se morala soočati večina izmed nas. So pa bile to misli 36- letne mamice Heather McManamy, ki je zbolela za rakom in je imela na voljo le kratek čas, da na tem svetu pusti poslednji pečat. V svojih zadnjih dneh je zapisala srce parajoče pismo, za katerega je želela, da ga po njeni smrti mož Jeff objavi na družbenem omrežju Facebook, tako da bodo tudi njeni prijatelji in družinski člani vedeli, kako si želi, da jo ohranijo v spominu za njeno štiriletno hčerko.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Oven se hitro in strastno zaljubi, ribe pa živijo v svoji domišljijo

Ali ste se kdaj vprašali, kaj dejansko naredi vsako astrološko znamenje tako posebno, edinstveno, unikatno? V prispevku vam razkrivamo po pet sijajnih lastnosti vsakega znamenja!

Objavljamo del maminega pisma …

''Vem, tole je sranje. Sranje, ki ga je težko opisati z besedami. Pa vendar sem prekleto vesela, da sem živela življenje, tako polno ljubezni in radosti. Srečna sem, ker lahko iskreno povem, da ne obžalujem popolnoma ničesar, živela sem polno življenje, za kar sem porabila poslednjo kapljico energije. Rada vas imam. Hvala vsem, ker ste bili del moje poti.''

V naslednjih vrsticah se je Heather dotaknila vere, saj jo je slednje počno pestilo v zadnjih dneh. ''Če vam vera prinaša uteho, potem sem srečna za vas. Vendar prosim spoštujte, da naša družina ni religiozna. Prosim, prosim, prosim, ne govorite Brianni (hčerka), da sem v nebesih. V njeni mali glavici to pomeni, da sem se odločila, da grem drugam in jo zapustila. V resnici sem naredila popolnoma vse, da bi bila ob njej. Bliže mi je misel, da sem 'nikjer', kajti 'nikjer' ne bi bila raje, kot z njo in Jeffom. Prosim, ne zmedite je in ne dovolite, da bi zgolj za sekundo podvomila vame. Ker jaz nisem v nebesih. Tukaj sem. Ne v tem presnetem telesu, ki se je zarotilo proti meni, toda moja energija, ljubezen, moj smeh, vsi ti neverjetni spomini, vse to je tukaj z vami. Prosim, naj vas misel name ne navdaja s pomilovanjem in žalostjo. Nasmehnite se ob zavedanju, da nam je bil dan skupen čas, ki smo ga izkoristili do polnosti.

Kako preklemansko sovražim delati ljudi žalostne! Bolj kot karkoli na svetu! Ljudi vendar tako rada spravljam v smeh! Zato prosim, ne objokujte moje žalostne usode, raje se smejte ob spominih, ki smo jih skupaj ustvarili. Pripovedujte Brianni zgodbe o meni, da bo vedela, kako zelo jo imam rada in kako bom vedno ponosna nanjo. Kajti v življenju sem bila najrajši mamica. Najrajši. Vsak trenutek z njo je bil čista sreča.

Pa še nekaj, ne recite, da sem izgubila bitko z rakom. Že res, da mi je ta bolezen vzela skoraj vse, nikoli pa ni iz mene iztrgala ljubezni, upanja in radosti. To ni bila bitka, to je bilo življenje, ki je preprosto zajadralo v viharne vode, kot se to včasih zgodi, ko stopi na pot bolezen. Nisem izgubila, prekleto! To, da sem toliko let živela z rakom, si štejem za precej veliko zmago. Prosim, zapomnite si to.''