»Saj sta tudi vidve še samski, pa čeprav sta koščeni kot prekli,« sem se jima postavljala po robu.
Na ta moj »argument« sta vedno komentirali, da sta vitki, ne pa koščeni. Da sta precej mlajši od mene. In da zaradi kariere nimata časa poiskati stalnih partnerjev.
»Vsaka od naju je bila vsaj nekajkrat že v zvezi, tebe pa že sto let nisva videli odhajati na zmenek,« je jezikala najmlajša Vida.

Tri sestre smo. Najstarejši je ime Dunja in šteje že celih petintrideset let. Katastrofa, kako je že stara in sama. In debela. Ironično povedano, se razume. Sicer ste pa najbrž uganili, da sem to jaz. Moja malenkost. Mama in oče sta si nekaj let po mojem rojstvu zaželela še enega otroka, pa ni hotelo biti nič iz tega. Ko sta se že sprijaznila z mislijo, da bosta vzgojila edinko, se je zgodilo. Natančno deset let in en mesec sem bila stara, ko se je rodila Tinkara. In potem je brez truda mojih staršev in skoraj po nesreči prijokala na svet še Vida, ki je bila od Tinkare mlajša le pičlih trinajst mesecev.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Sonja Javornik: Živali so najboljši antidepresiv

Publicistka in strokovnjakinja eksperimenta Poroka na prvi pogled Sonja Javornik je že od nekdaj velika ljubiteljica živali. Njeni spomini so polni zabavnih prigod, danes pa ji lepša življenje mačji kosmatinec Barni.

Obe sta bili podobni materi, visoki in svetlolasi. Moj oče pa je bil moški srednje postave in temnolas. Jaz sem bila podobna njemu. Ali celo babici, ki je bila majhne rasti. Zrasla sem do višine sto dvainšestdeset centimetrov, medtem ko sta sestri zrasli skoraj »do neba« in postali manekenki.

Saj nista bili prav pogosto doma, ampak ko sta bili in smo jedli skupaj, sem ju težko gledala. Kot zmešani sta seštevali kalorije, celo zapisovali sta si seštevke. Bali sta se vsakršne hrane, ki ni bila kupljena pod oznako eko ali bio. In po tihem sem sklepala, da se ju je lotila fobija na vsak miligram maščobe.

Jaz takih težav nisem imela. Sama sebi sem bila čisto všeč. Pri skoraj petintridesetih sem tehtala okoli petinpetdeset kilogramov. Prej nisem povezovala kilogramov s srečnimi ali nesrečnimi ljubeznimi, toda njuno vztrajno dopovedovanje, da ta povezava obstaja, je obrodilo sadove. No, ne čisto prave sadove, pač pa je v meni zasejalo dvom. Mogoče pa je kanček resnice v tem? Samo kanček.
»Da vidim, kako se človek počuti, če nekaj časa strada,« sem se nazadnje odločila, da bom jedla manj.

Po enem tednu sem presenečeno ugotovila, da se počutim dobro. Celo bolje! Zmagoslavno. V smislu – zmorem slediti ciljem. In sem nadaljevala. Celo nadgradila. Z jedilnika sem črtala vsakršno prehranjevanje po šesti uri popoldan. To je bilo zares težko. Naporno. Nadležno. Pa vendar sem vztrajala. Ne toliko zaradi vitke linije, pač pa še vedno zaradi občutka, kako se imam lahko pod nadzorom. Vendar je ta nadzor prinesel tudi majhne neprijetnosti, ki so si sledile druga za drugo. Ker sem bila prej vajena jesti tudi zvečer, pa čeprav je bilo to malo, sem se zato ponoči zbujala zaradi lakote. Ker je bilo to pogosto, sem bila, logično, čedalje bolj neprespana. In zaradi tega včasih v službi skoraj nezmožna delati. Ta nezmožnost je v meni zbujala pomisleke, ali sem sploh še sposobna delati in s tem skrbeti sama zase. Skratka, vse skupaj se je čedalje bolj zapletalo in mi grenilo življenje.

Zdelo se mi je, da takole asketsko živim že vse življenje, pa čeprav je od moje odločitve minil komaj en mesec. Se sploh splača vztrajati?
»Konec je s tem neumnim stradanjem!« sem se nekega res poznega popoldneva spontano in v trenutku odločila. Zavila sem na parkirišče restavracije s hitro prehrano in se prvič v življenju odpravila nekam sama jest.
»Zbogom, nespečnost, pozdravljena, hrana!« sem se sama pri sebi nasmehnila, ko so se mi ob vstopu pocedile sline. Hura, hrana!
Ura je bila že pol sedmih zvečer, jaz pa spet »stara« Dunja, zadovoljna, da bom lahko malo povečerjala.
Potem sem ga zagledala. Tam za pultom. V trenutku sem pozabila na prijetne vonjave, na želodec, ki je hrepenel po nečem toplem. Samo njega sem videla. Kot sam bog se mi je zdel. In kot da bi se rodil zame. O, ti moj bog! Je to mogoče?! Da se mi smehlja? Uzrla sem se naokoli, ali je njegov nadzemeljski nasmeh mogoče namenjen komu drugemu. Nikjer nikogar primernega. Torej bi res utegnil biti posvečen meni?! Spet sem ga pogledala, lepotca za pultom, in se takoj nato skoraj od sramu pogreznila v tla. V trd beton. Odkimaval je namreč z glavo in mi hkrati namigoval, naj pridem do njega. Razumela sem tisto odkimavanje … Da ni nobene druge, da je bil nasmeh namenjen prav meni. In samo meni. Sram je kmalu izginil. Namesto njega se je vame naselilo nekakšno prijetno vznemirjenje. Kot da se po mojih žilah namesto krvi pretaka hrepenenje. Odcapljala sem do njega. S koleni, kot bi bila iz žolce. Z razbijajočim srcem, kot bi pravkar odteklo maraton. Z grlom, ki me je spominjalo na suho rečno strugo. Kaj naj mu rečem? Po kaj sem sploh prišla sem notri? Popolnoma zmedena sem bila. Hipnotizirana. Uročena.

Ne spomnim se, kdo od naju je prvi odprl usta. Vem le, da sem nekaj govorila in si vmes na skrivaj ogledala njegovo levico. Da je bilo na skrivaj, tako sem mislila. Toda očitno ni bilo, saj me je trdno prijel za desnico, povedal, da je Jaka, in izustil: »In ne, nisem poročen, pa tudi na koruzi ne živim. In za nobeno mi trenutno ne utripa srce.«
»Trapa, prav ničesar ne znam skriti,« sem se spet sramovala in se začela potiti.
Zavestno ali ne, ignoriral je moj sram in me prav lepo, vsakdanje vprašal po mojem imenu.
»Prelepo ime nosiš,« je dejal prisrčno, ko sem se predstavila.
Nazadnje sem čez dobrih dvajset minut le prišla do svoje večerje.
»Upam, da se še kdaj vidiva,« je Jaka na koncu izrazil svojo željo. Ki pa je bila tudi moja želja, zato sem restavracijo obiskala že čez dva dni.

Ker pa vendarle nisem želela prav pogosto večerjati hitre hrane, sem se opogumila in ga za naslednjič povabila na kavo. Drugam. V popoldanskem času. Sicer sem bila že od nekdaj, kar zadeva fante, bolj sramežljiva, ampak tokrat sem bila zares zaljubljena. Prav ta zaljubljenost mi je dala krila. V mojem primeru je bil to pogum. Jaka je takoj sprejel.

Zdaj so od tega minili že trije meseci in z Jakom se naokoli že sprehajava z roko v roki. Moje prehranjevalne navade pa so spet take kot prej. Nobenega stradanja in hujšanja. Pa tudi nobenega pretiranega basanja s hrano. Pa nikakršne obsedenosti z bio in eko izdelki.
Vsega po malo, ljubezni pa v izobilju.