»Najina zgodba je zgodba dveh sotrpinov,« takoj navihano začne Klemen. Lahko si mislite, da je bilo med razpredanjem o lego kockah, superjunakih in študentskih letih ogromno smeha.

Bila sta sošolca na AGRFT. Vaju je zdaj Lego Batman Film zopet združil?
Domen: Ne, ker se med sinhronizacijo sploh nisva videla.
Klemen: Zdaj se vidiva, torej naju je na nek način združil.
D: Srečala sva se samo na stopnišču, ko smo snemali napovednik. Sem pomislil, da če si prišel za isto vlogo, potem je jaz zagotovo ne bom dobil! (smeh obeh)
K: Vedno snemamo tako, da smo sami zaprti v studiu in nimamo stika z nobenim drugim igralcem. Morda ljudje mislijo, da pridemo tja in skupaj snemamo. Ne. To je osamljeno delo.

Vajina glasova sta v tej risanki precej neprepoznavna. Kako sta ju ustvarila?
K: Ko sem prišel na snemanje, sem režiserja Jerneja Kuntnerja vprašal, kaj bomo: Ledgerja ali Nicholsona (ameriška igralca, ki sta Jokerja upodobila v filmih, op. p.)? On pa: »Nobenega, to je čisto drugo. Samo Zacha Galifianakisa, ki Jokerja govori v originalu.« Zach je malo konkretnejši, kar se tiče kilaže, zato ima Joker veliko šal na težo. Ista lego kocka kot ostale, a ima probleme s težo. (smeh) Pri meni to nekako ne pride toliko do izraza. Paličnjak proti Zachu …
D: Robina pa v originalu govori Michael Cera, ki ima malce višji glas kot jaz. Zato je Kuntner določil, da bom govoril kar v falzetu.

Joker in Robin sta v tej risanki malo drugačna, kot ju poznamo iz filmov, serije, stripov.
K: Meni se je Joker kar zasmilil. V tem filmu je zelo izpostavljen odnos med Jokerjem in Batmanom ...
D: Saj to je že znano, da sta jin in jang, da drug brez drugega ne moreta.
K: Točno to misli Joker, Batman pa misli: »Ja, pa lahko!« In potem je Joker žalosten. Liki so zelo parodirani.

Kakšna je bila vajina prva misel, ko sta izvedela, da bosta sinhronizirala Lego film?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kolo sreče: Nataša Naneva malo drugače

Ko slišite za kviz Kolo sreče, nemara pomislite na njen širok nasmeh. Tako je, tokrat smo poklepetali z voditeljico Natašo Naneva. O čem? Tudi o tem, kdaj pokaže svetu svojo resno plat.

K: V bistvu so me poklicali, če bi sinhroniziral neko risanko, niso pa mi povedali, katero. Zelo so bili skrivnostni.
D: Jaz tudi nisem izvedel.
K: Potem so mi povedali, da gre za Batmana in da bom Joker, česar sem se zelo razveselil, nisem pa vedel, da je to Lego. Potem pa pridem na snemanje in vidim: »Pa to je Lego! Super!« In da je parodija. Noro! Sicer lik kot lik, le da je narejen kot lego kocka.
D: Meni je super, ker smo se vsi nekoč igrali z lego kockami; ta risanka zbudi otroka v tebi.

Klemen, vi ste očka. Ruj ima 5 let, Lev leto in pol – verjetno imate doma cel kup lego kock.
K: Ja, imam, vedno več jih je. (smeh) Treba jih je umikati, da jih mlajši ne poje. On ima zdaj še duplo kocke.

Sta bila kot otroka navdušena nad lego kockami?
D: Zelo! Imel sem gusarsko ladjo, francosko utrdbo, pristanišče …
K: Prašič! (Z Jokerjevim glasom.)
D: … železniško postajo, vse majhne zadevice pa viteze na konjih!
K: Jaz sem imel pa Merlinov grad z zmajem, viteze, raketo …
D: Čakaj, Merlin z zmajem je prišel ven leta 2005 … Torej si ga dobil takrat?
K: Ja. (huronski smeh obeh) Hočem reči: ne! Je bil že prej, pa malo sem mlajši kot ti. (smeh)
D: Mi smo imeli prostor za igranje v dnevni sobi, na pisani vzorčasti preprogi, in ko si pospravljal, se je kakšna kocka »skrila« in potem si kdaj bos stopil nanjo in se ti je zarila v peto. (Naredi grimaso bolečine.)
K: To jaz dobro poznam! Spotikam se ob marsikaj. Mlajši lego kocke nosi predvsem v usta, ves čas je treba paziti. (Pokaže, kako malček nese kocko proti ustom in kako se on v počasnem posnetku vrže, da bi mu to preprečil; Domen pokaže svojo verzijo tega in vsi prasnemo v smeh.)

Kje so zdaj vajine stare lego kocke?
K: Moje so v Brežicah in vedno, ko pridemo tja, postanejo zelo aktualne.
D: Moje so pa na podstrešju na Štajerskem, pri babici in dedku.

Sta oboževalca Batmana?

K: Seveda!
D: Jaz sem tako gledal serijo iz šestdesetih! (Oponaša pretep: pov, tresk, bum!) Šele pred kratkim sem ugotovil, da je bila to parodija. (smeh) Takrat sem se tako režal, ker sem mislil, da je zares. Tisti Batman v neki sivi pižami, s trebuhom, ki mu je visel čez pas, majcenimi ušesi na kapuci … (Klemen vmes mrmra prepoznavno melodijo iz serije.) Nisem pa bral stripov.
K: Serijo sem tudi jaz gledal. Pa filme.
D: Vsak ameriški superheroj je prišel ob določeni politični spremembi, na primer Superman v času hladne vojne, ne vem pa, kaj je botrovalo Batmanu ...
K: Joj, kdo bo šele sedaj prišel, ko je Trump predsednik?
D: Verjetno Superrefugee (superbegunec), ki se bo boril proti Wallguardu (varuhu zidu). (smeh) Pa imel bo mehiške starše.
K: Čivavaman!
D: Moj najljubši je tisti Batman, v katerem je Nicholson Joker, pa Pingvin, Catwoman … Pa tisti batmobil – joj, kako bi imel tisti avto!

Domen bi imel batmobil. Klemen, kaj pa vi?
K: Votlino ...
D: Ker rabiš skladišče za vse tiste lego kocke! (smeh)

Do sedaj nista ravno veliko delala skupaj, kajne?
K: Nič. Le na akademiji.
D: On je šel v Dramo, jaz v MGL.
K: Skupaj sva delala le muzikal Pomladno prebujenje. Bila sva skupaj na odru, nisva pa imela skupnega dialoga.

Koliko pa sta se družila v študentskih letih?
K: Ful!
D: Nimaš šans, da se ne bi! (smeh) Prvi in drugi letnik sploh: kosila, menza v Maxiju ob petkih ... In takrat je že oponašal Tomija iz Siddharte in smo ga spodbujali, naj na Prešercu malo zapoje. (smeh)
K: Pa v zaključni predstavi Beraška opera sva imela en super prizor. Tak ganljiv zaključek študija je bila ta predstava.
D: Na koncu smo vsi jokali kot dež.
K: Imeli smo zaključni song in vsi smo se zavedali, da zadnjič skupaj stojimo na odru. In smo čisto vsi jokali. Kar velik letnik smo bili in vsi veliko delamo. No, pa naštejmo …
Oba: Midva, Luka Cimprič, Uroš Kaurin, Nina Ivanišin, Jure Lajovic, Ana Hribar, Viktorija Bencik, Ana Dolinar, Jurij Drevenšek in Jure Henigman. Mislim, da smo pobrali vse službe. (smeh)

Katere skupne dogodivščine se najbolj spomnita iz študentskih let?
D: Žal mi je, da me ni bilo na tistem snemanju, ko so vas aretirali. O tem sem ves čas poslušal. To bi bila najboljša skupna dogodivščina.
K: Zagotovo. To je bilo takrat, ko so prišli specialci. Nejc Gazvoda je nekaj snemal in smo šli k njemu domov Luka Cimprič, Jurij Drevenšek, Jure Henigman, Ana Dolinar pa meni so rekli: »Daj, Slakonja, potegni si ta kol iz riti in pojdi že enkrat z nami!« Snemal je Drevenška, ki je naokoli skakal s pištolo. In kar naenkrat trkanje na vratih, plane notri šest specialcev in nas vse nalimajo na stene. Neka ženska je šla mimo, videla pištolo in poklicala policijo. (smeh)
D: S tem da je bil Drevenšek v črnih pajkicah in zgoraj brez.
K: V hladilniku pa se je, oblečen v pingvina, skrival Cimprič. In tudi pingvin je moral naravnost iz hladilnika ob steno. (smeh) Žal to ni najina skupna zgodba, ampak tako se je končalo, ko sem si potegnil kol iz riti. (smeh) Jaz sem bil kot študent precej zadržan …
D: Nikoli ni šel z nami žurat ali na pivo po vajah, ampak domov tekste študirat in pet.

Klemen je veljal za piflarja?

D: V bistvu res.
K: V primerjavi z njimi sem bil res. (smeh)

Kako sta bila sicer poznana, kako so vaju klicali?
K: Gladki (pokaže na Domna) in Sladki (pokaže nase)!
D: Ti cinični opazki nama je nadel Korun. (smeh) Drugače pa je bil najin skupni imenovalec vso akademijo, da sem jaz Klemen, on pa Domen.
K: Ja, mentorji so naju ves čas zamenjevali.
D: Isti mentor je imel potem Klemna Janežiča za nama in ga je dve leti klical Domen. (smeh obeh)

Klemen, kako napreduje videospot Angele Merkel?
K: Napreduje, počasi. Bo, ko bo. Intenzivno delam na tem, se mi pa ne mudi; rad bi zbral denar, da ne dajem spet iz svojega žepa in ropam družinskega proračuna – se mi ne zdi pošteno do otrok.

Menda ste letos zavrnili vodenje Eme. Zakaj?
K: Ne vem, če bi lahko naredil kako drugače kot lani, vedno pa hočem narediti nekaj več, nekaj novega. Ponavljanje mi ne daje užitka. Imel sem neko idejo za nadgraditev, ki pa na koncu žal ni bila izvedljiva, zato sem se vodenju tokrat odpovedal.

Domen, vi pa še snemate Usodno vino?
D: Ja, snemamo do začetka maja; ta sezona naj bi bila zadnja. V MGL-ju bom to sezono še odigral, kar moram, potem pa grem na svobodo. Delal bom na sebi, na tem, da si ustvarim lepe priložnosti.

Zakaj ste dali odpoved?

D: Jaz imam drugačno izhodišče kot Klemen, ki ima družino. Na srečo zaenkrat skrbim le za lastno rit, zato je zdaj pravi čas, da grem na svobodo in zrastem v svoji kreativnosti ter najdem svoje mesto pod soncem. Zdaj si to lahko privoščim, ker mi gre kar dobro, ne vem pa, kaj bo čez eno leto. Se bom že znašel – če ne drugega, bom pa plesni učitelj. Vsaj ne bom zagrenjen. Čutim, da je to to, in moram biti iskren do sebe. Seveda je v javni službi varnost, izgubil bom dobre kolege, moč produkcije, možnost velikega odra … A to je še vedno manj, kot da bi se izgubil v tem kolesju.
K: Če nimaš sebe, nimaš nič.