Mateja Pintar je priznana slovenska paraolimpijka, ki je na paraolimpijskih igrah v Atenah leta 2004 osvojila zlato v namiznem tenisu, štiri leta kasneje v Pekingu pa še bron. foto: Žiga Culiberg
Mateji Pintar iz Škofje Loke je nedolžen padec na družinskem izletu pri 15 letih, vzel marsikaj, a duha ji ni strl. Življenje zajema z veliko žlico – med drugim je osvojila zlato paraolimpijsko kolajno, je diplomirala, hodi v službo in je srečno zaljubljena. Z izvoljencem Petrom pa se pripravljata na poroko.
»Imela sem zlomljeno hrbtenico od šestega do osmega vretenca in poškodovano hrbtenjačo. Od šestega prsnega vretenca navzdol ne čutim nič. Načeloma nimam možnosti, da bi še kdaj hodila. Morda takrat, ko sem bila še mlajša in se je telo še obnavljalo. Že takrat pa so zdravniki dejali meni in mojim staršem, da je zelo malo verjetnosti za izboljšanje,« se je sprijaznila z uporabo invalidskega vozička do konca življenja, a se je odločila za aktivno življenje. V namiznem tenisu je dosegla, kar se je doseči dalo, imela je tudi nekaj težav s poškodbami, med drugim tudi operacijo zaradi rane. Na svet gleda pozitivno, v vsaki stvari skuša najti nekaj lepega. »Z nekaj prilagoditvami lahko živim čisto običajno življenje,« razlaga to simpatično dekle, ki se ji niti sanjalo ni, kakšna sreča jo čaka.
Ljubezen iz šolskih dni
S Petrom Pustovrhom se poznata še iz srednje šole. »Bila sva sošolca na gimnaziji, vendar takrat nisva bila par. Po tem sva izgubila stike in se ponovna »našla« pred nekaj leti, zadnja štiri pa sva tudi v zvezi,« razlaga Mateja, ki jo je Peter decembra lani zaprosil za roko. »Ni bilo kakšno grozno presenečenje, celo prstan sva šla izbrati skupaj. Komaj sva našla prost termin, saj sva oba precej zasedena. Nato sva si privoščila oddih za konec tedna. Šla sva v hotel, imela krasno večerjo in še nepričakovan ognjemet, ki sva ga gledala iz sobe. Bilo je res lepo,« razlaga. Peter jo povsem razume in podpira. »Na začetku ni poznal stvari, malo ga je bilo strah, bil je negotov, morda imel celo predsodke… Vse to je sčasoma izzvenelo. Zdaj dobro funkcionirava, vsak ima svoje posebnosti, če si na vozičku ali ne. Peter pravi, da imam jaz glavo, on pa noge,« se smeji in dodaja, da je rada samostojna. Ne mara sprejemati pomoči, kjer je ne potrebuje. »S Petrom nisem skupaj zaradi pomoči in (ne)samostojnosti, temveč zato, ker mi je z njim lepo. Pomaga mi čez kakšno stopnico ali oviro, skupaj narediva stvari hitreje,« je iskrena Mateja, ki dela kot vodja marketinga in razvoja na Namiznoteniški zvezi Slovenije, ob tem pa še prevaja angleščino in nemščino, kar je tudi študirala. Trenutno je zaposlena tudi z organizacijo poroke, ki bo junija naslednje leto. Že zdaj ima dvojni priimek. Zanj se je odločila, ker je njenim dokumentom potekla veljavnosti, in si je kot prava Gorenjka želela prihraniti stroške dvojne menjave. »Itak veva, da se bova poročila. Izbrala sva Rogaško Slatino, kjer bova lahko imela pod eno streho civilni obred in slavje, kjer je dovolj prostora za vse goste in je dostopno z invalidskim vozičkom. Obleko že imam, kupila sem jo letos, ko se je poročil Petrov brat in moja sestra. Iskala sem obleko za tisti poroki in sem našla še poročno,« se smeji nekdanja športnica, ki za zdaj še ne načrtuje dojenčka. »Tudi brez trebuha bo dovolj komplicirano. Zdaj čakava, da se bova preselila skupaj in šla na dopust. Moj bodoči mož je pred kratkim zamenjal službo in še ne veva, če bo lahko že šel na dopust,« je še veselo povedala.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
