»Jeba velikih ljudi je, da živijo za druge, zase pa zmanjka,« mi je dejal Matjaž Javšnik, ko sva še vsa pretresena dan po veliki tragediji – ne samo za družino Šugman, pač pa za našo umetnost nasploh – obujala spomine na izjemnega Jerneja Šugmana. »Njegovo velikansko srce ni zdržalo njegovega razdajanja,« je napisal njegov prijatelj, soigralec in šef Drame Igor Samobor. Ja, velik človek je bil in vsi smo ga imeli radi. Radi zaradi izjemnih igralskih stvaritev, tisti, ki smo ga imeli priložnost spoznati zasebno, pa tudi zaradi njegove izjemne osebnosti.

Jernej bi 23. decembra praznoval 49. rojstni dan, ampak nedeljsko smučanje v Podljubelju se je končalo tragično –  s srčno kapjo. Igralstvo mu je bilo skorajda položeno v zibelko, saj sta bila igralca oče in mama. »Zdelo se mi je, da v gledališče stopam z nekim predznakom. Danes pa mi je popolnoma vseeno. Ko enkrat stopiš na oder, si sam in nič ne pomaga, tudi če bi bil otrok najboljših igralcev na svetu. Prostor na odru si moraš izboriti sam,« mi je povedal nekoč. Da mu je še kako uspelo, dokazuje med drugim to, da bi moral to sezono igrati v kar osmih predstavah ljubljanske Drame, kjer je v 25 letih službe nanizal več kot 80 vlog, prav tako pa številne nagrade (24 vsega skupaj!): že med študijem je dobil Severjevo, Prešernovo in Borštnikovo, vse tri nagrade je potem prejel še večkrat, tem pa dodal nagrado na Festivalu slovenskega filma, viktorja, gong in nekaj mednarodnih nagrad (zlati lovorjev venec – Sarajevo, nagrada za igralsko bravuro na festivalu v Tivatu, nagrada Veljka Maričića v Reki …). »Odšel je eden največjih igralcev, kar sem jih srečal,« je ob njegovi smrti zapisal Nikola Kojo, ki se bo s srbskimi kolegi udeležil zadnjega slovesa od Jerneja. Grenko slovo bo to, saj ni odšel samo izjemen igralec, pač pa tudi res lep človek.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Pocrkljajte lončnice z bogato hranilno juhico iz banan!

Sobne rastline in juhica? Ne, ne šalimo se. Ampak priznajte, sliši se kar simpatično! Vse vam bomo pojasnili, vi pa jo boste po vsej verjetnosti mahnili v kuhinjo. Juhej! Akcija!

Ksenija Mišič

»Z Jernejem se poznava z Akademije. Že takrat sva igrala skupaj v režiji Mateje Koležnik. Predstava je bila presmešna, mi pa smo se že na vajah ves čas neizmerno zabavali in imeli radi. Smeh se je nadaljeval v druženje zunaj gledališča. Tudi med snemanjem filma Zvenenje v glavi je bil tako duhovit, da so mi morali za vsak kader popravljati šminko, ker sem bila ves čas v solzah od smeha. Nazadnje sva se kot zmešana smejala med snemanjem Vincijeve nadaljevanke Več po oglasih lani … Pa med snemanjem filma Stekle lisice; morala sem gledati v drugo smer, da sem lahko resno odigrala prizor. Izjemen duh, izjemno duhovit, izjemen človek. Velik, pravi prijatelj. Sijajen umetnik. Zdaj pa … Strašna žalost, po vsej tej količini smeha, ki nam ga je podaril.«

Matjaž Javšnik

»Bil sem na Lošinju, ko me je nekdo poklical. O, to je ata Pujs, sem si rekel, saj sem takrat s 'tamalima' gledal Pujso Pepo … Kadarkoli sva se srečala, je bil vedno spodbuden, znal je pohvaliti … Bil je topel, iskren in vsem je privoščil, kar je v tem poklicu redko. Grozno mi je, ker je ata tudi v zasebnem življenju in je zdaj hudo za njegovo družino. Vsi smo izgubili! Izgubilo je slovensko občinstvo, film, gledališče ... največja pa je seveda izguba za njegovo družino, to je nenadomestljivo …«

Tanja Ribič

»Z Jernejem sva skupaj delala sprejemne izpite. Blizu sem si bila tudi z njegovima staršema. Oboževala sem Zlatka, z neizmerno toplo mamo Majo pa sem si več let delila garderobo. Vedno sem občudovala, kako je usoda poskrbela, da je bil Jernej popoln dedič njunega daru, šarma, in kar je najbolj redko ob tej kombinaciji, človeške topline. Okrog njega so bili ljudje vedno 'nahranjeni' z umetnostjo, radostjo in toplino. Je nenadomestljiv.«

Andrej Košak

»Jerneja sem za glavno vlogo v filmu Zvenenje v glavi med drugim izbral zato, ker sem ga opazoval v gostilni, kako navija in komentira košarkarsko tekmo. Na premieri filma, ko sem ga videl med tremi košarkarji tedanje zmagovite jugoslovanske reprezentance, Daneuom, Skansijem in Žorgo, sem se zavedel, da so se izpolnile njegove velike sanje, da stoji na odru med pravimi junaki košarke.«