Da poleti hodimo na počitnice na morje ali kam drugam v bližino vode, kjer se kopamo in sončimo, se nam v današnjem času zdi nekaj samoumevnega, pa vendar ni bilo vedno tako.
Od antike naprej, ko so že Egipčani, Grki in Rimljani cenili zdravo, lepo oblikovano in zagorelo telo, pa vse do pred približno sto leti so se lepotni ideali, moralne norme in navade zelo spremenili.
Šele ob koncu 19. stoletja so mestni ljudje začeli pogosteje hoditi na izlete in piknike v naravo, nekateri tudi na plažo, kjer pa so bili takrat še vedno popolnoma oblečeni. Kopanje in sončenje v kopalkah, ki so bile že bolj podobne sedanjim, je prišlo v modo šele med 1. in 2. svetovno vojno, ko so bogatejši ljudje iz Pariza, Londona in drugih velikih evropskih prestolnic začeli hoditi na počitnice ob morju, kjer so nastajala prva letovišča.
200 let nazaj
Če poenostavimo, lahko rečemo, da se je od antike naprej s prevlado krščanske vere vse postavilo na glavo. Telo je bilo dolga stoletja zakrito, javnih kopališč, kakršna so poznali Rimljani, ni bilo več, tudi umivali so se vsi bolj malo in kopali še bolj poredko, zagoreli so bili samo tisti, ki so garali na poljih, od sonca porjavela polt in bose noge so bile sinonim za revščino, gospe pa so svojo mlečno belo kožo skrbno skrivale pred soncem.
Obraz so si zaščitile s klobuki in slamniki z velikimi krajci, k poletnim oblekam je obvezno sodil še sončnik, ki je bil pogosto narejen iz enakega blaga. Da jim ne bi porjavele od sonca, so na rokah nosile tanke rokavice, prav tako so vedno nosile nogavice in zaprte čevlje, saj so bila gola stopala pravi tabu.
Šele ob koncu 19. stoletja so nekateri zdravniki začeli ugotavljati, da so kmečki ljudje, ki več živijo in se gibljejo na svežem zraku in soncu, bolj zdravi, zato so poskušali mestne ljudi prepričati, naj spremenijo svoje navade in oblačila. Tako so ženske sčasoma odvrgle tesne steznike s kovinskimi oporami, oblačila so postajala udobnejša, od začetka prejšnjega stoletja so se krila začela postopoma krajšati in ženske so prvič v zgodovini mode zadnjih dveh tisočletij pokazale noge do kolen.
Meščani so začeli hoditi na plaže ob morju, rekah ali jezerih, kjer so sprva uživali predvsem v tako imenovanih sončnih in zračnih kopelih, sčasoma pa so se začeli tudi kopati. Danes si težko predstavljamo, da so pred dobrimi sto leti ženske nosile posebne dvodelne kopalne obleke oziroma kopalne kostime, sestavljene iz krajše obleke in širokih spodnjic do kolen, in zraven goste črne nogavice. Tako oblečene in v nogavicah so šle tudi v vodo, kjer so se le malo osvežile, saj ta oblačila res niso bila primerna za plavanje.
Najbolj pogumne lepotice začele nositi dvodelne kopalke z zgornjim delom z loki in z visokimi hlačkami z malce podaljšanimi hlačnicami.
Prve ženske kopalne obleke okrog leta 1900 so bile sešite iz temne toge tkanine in okrašene v mornarskem slogu, moški pa so že nosili volnene pletene enodelne kopalke z naramnicami, kakor bi sestavili spodnjice z majico s kratkimi rokavi, ki so imele pogosto vzorec širokih modro-belih črt. Vse te kopalne obleke so bile narejene tako, da so bili intimni deli dobro pokriti. Prve enodelne ženske pletene kopalke, ki so se že bolj prilegale telesu, pa so se pojavile in prišle v modo šele po letu 1920.
Prve raztegljive kopalke in pižame za na plažo
Po 1. svetovni vojni se je ženska moda začela hitro spreminjati, steznike s preščipnjenim pasom in visoko dvignjenimi prsmi je dokončno povozil čas in prvič so za vrhnja oblačila začeli uporabljati tudi raztegljivo rebrasto pletenino. Imenujemo jo džersi in je dobila ime po britanskem otoku Jersey, kjer je nastala, narejena pa je bila iz volne, bombaža in šele pozneje iz novih sintetičnih vlaken.
Med modnimi oblikovalci, ki so prispevali k priljubljenosti teh novih kopalk, je bila Coco Chanel. Prav ona je začela džersi uporabljati za različna vrhnja oblačila in bila je med prvimi, ki se je po vrnitvi s počitnic na obali pojavila v Parizu zagorela in s tem vpeljala novo modo zdravo zagorele polti.
Coco Chanel
foto: Arhiv Svet24
Sprva so bile enodelne raztegljive kopalke zelo zaprte, v skladu s tedanjo modo prsi niso bile poudarjene, še vedno pa so imele nekakšno krilce, ki je pokrivalo hlačni del. Šele v tridesetih letih so kopalke dobile globlji hrbtni izrez, saj so tudi poletne obleke pogosto razgaljale hrbet. Težava teh kopalk je bila, da so bile iz precej debelega in skrajno počasi sušečega materiala, zato jih je bilo treba po vsakem kopanju preobleči, prav temu pa so bile namenjene posebne lesene ali platnene kabine, ki so nekoč stale na urejenih plažah.
Po letu 1930 se je pojavilo še eno priljubljeno poletno žensko oblačilo, namenjeno počitnicam na morju. To so bile tudi tako imenovane pižame za plažo in takrat so dolge in kratke hlače, ki so jih nosile bogate dame na Azurni obali, prvič našle prostor v ženski garderobni omari. Moda pa ni nastajala le v Evropi, ampak tudi v središču ameriške filmske industrije, Hollywoodu.
Prve ženske dvodelne kopalke in bikinke
foto: profimedia
Petega julija 1946 sta v Parizu dva pogumna modna oblikovalca prvič predstavila dvodelne minimalne kopalke z bolj izrezanimi in nizkimi hlačkami.
Kakor se je postopoma spreminjalo žensko spodnje perilo, so se začele spreminjati tudi kopalke. Po približno dvajsetletnem obdobju, ko so bile prsi skoraj ploske, so od konca tridesetih let s pomočjo nedrčkov postajale spet bolj poudarjene, kar je bilo še bolj izrazito v času po 2. svetovni vojni. Temu je sledila tudi moda kopalk in takrat so najbolj pogumne lepotice začele nositi dvodelne kopalke z zgornjim delom z loki in z visokimi hlačkami z malce podaljšanimi hlačnicami, ki so takrat obvezno pokrivale popek.
Petega julija leta 1946 sta v Parizu dva pogumna modna oblikovalca prvič predstavila dvodelne minimalne kopalke z bolj izrezanimi in nizkimi hlačkami, ki so odkrivale popek, ter bolj izrezanim zgornjim delom. Eden od njiju jih je zaradi majhnosti imenoval atom, ko so istega leta ZDA izvedle eksplozijo na atolu Bikini, pa jih je preimenoval v bikinke.
Zelo majhne kopalne hlačke pa so v tistem času začeli nositi tudi moški in jim rekli minimalke. Čeprav so se že pred tem uporabljali raztegljivi materiali, pa so bile bikinke in minimalke zelo pogosto izdelane iz potiskane ali kariraste tkanine. Zanimivo je, da so te zelo izzivalne kopalke v 50. letih kar hitro postale zelo priljubljene na francoskih plažah, medtem ko so se v svobodomiselnih in naprednih ZDA nad njimi zgražali in so jih sprejeli šele po letu 1965.
Novi časi so prinesli drugačne navade. Spremenilo pa se je še nekaj. Če so se v 70. in 80. letih po cele dneve brezskrbno »pražili« na soncu, da bi bili temno zagoreli, kar je bil takrat kar nekakšen statusni simbol, se zdaj dobro zavedamo, da je pretirano sončenje nevarno, zato sredi dneva ne ležimo na soncu in vemo, da se nam ni treba prav nič sramovati, če je naša polt bolj svetla.
Od 70. let do danes pri krojih kopalk ni kakšnih bistvenih novosti, saj pogosto posnemajo tiste iz preteklih desetletij, enkrat so bolj športni in udobni, drugič bolj zapeljivi. Zato pa so se zelo spremenili materiali, ki so danes lažji in tanjši.
