Otroci z motnjo pozornosti in hiperaktivnost
Luka je drugošolček, ki mu med poukom svinčniki kar naprej padajo na tla, pogosto pa kar sam pade s stola. Ko je bil še vrtcu, je tekal po igralnici, medtem ko so drugi sledili branju vzgojiteljice. Zdaj skuša učiteljevo pozornost in naklonjenost sošolcev pridobiti s hihitanjem in oponašanjem drugih. Ne zmore počakati v vrsti za kosilo, ne prenese poraza in ne razume, da bi vrstniki kdaj radi bili sami. Mami ne pusti, da bi do konca povedala nekaj strnjenih stavkov, mlajšega bratca pa ustrahuje, včasih ga tudi udari. Zaradi vse bolj agresivnega vedenja doma so se starši končno odločili za preglede pri psihologu. Kaj je ugotovil?
V vsakem razredu vsaj eden!
Motnja pozornosti, ki ji je pogosto, ne pa vedno, pridružena nemirnost oziroma hiperaktivnost (uveljavil se je tudi ameriški izraz attention defficit hiperactivity disorder ali ADHD), je diagnoza, ki je pred 25 leti starše končno oprala krivde, da so svojega otroka »slabo vzgojili«, predvsem pa je v središče pozornosti postavila otroka. Zavedati se moramo, da v družinah ne trpijo samo starši, bratje, sestre in v šoli ne le vzgojitelji in učitelji. Najhuje je prizadetim otrokom samim, saj jih je zaradi nehotenega motečega vedenja strah, da bodo izgubili spoštovanje in naklonjenost staršev in okolice. Njihova samopodoba je, kljub povprečni ali celo nadpovprečni bistrosti, nevarno načeta, zato so ti otroci najpogosteje napoteni v različne poglobljene postopke ocenjevanja in obravnave. Po ocenah učiteljic ima hiperkinetično motnjo od 8 do 25 odstotkov učencev, od tega od 4- do 9-krat več dečkov kot deklic.
Motnje v delovanju možganov ali živahen značaj?
Nekatere raziskave kažejo, da motnjo lahko pripišemo organskim motnjam v zgradbi možganov in njihovi vlogi, ki peša delno zaradi obporodne poškodbe možganov. Druge študije nakazujejo, da je usodna tudi prikrita motnja strukture možganov, ki je nastala med razvojem otroka še pred rojstvom. Tudi zato, ker se s tem lahko prizadene delovanje otrokovega živčevja, med nosečnostjo odsvetujejo kajenje, uživanje alkohola ali zdravil.
Sicer pa ADHD za zdaj razlagajo bolj opisno kot pa z medicinskega vidika. Na podlagi vedenjskih posebnosti lahko sindrom prepoznamo že okoli otrokovega tretjega leta, in sicer pri psihološkem sistematskem pregledu ali kadarkoli na podlagi številnih in zelo natančnih lestvic ocenjevanja otrokovega vedenja, ki jih izpolnijo starši, vzgojitelji in učitelji.
Tako majhen, pa tako nemiren!
Utrujeni starši otroka z ADHD običajno že zelo zgodaj potožijo, da je njihov otrok živahen in da ima nizek prag tolerantnosti. Otroka opišejo kot trmastega, nasilnega, iščočega pozornosti, samovoljnega, kljubovalnega. Kasneje lahko opazijo, da ima otrok težave v govoru in da ima šibkejšo koncentracijo, zato hitro menja zanimanja in opušča začete dejavnosti. Težave ima pri igrah, ki vključujejo večje število otrok. Ne zna počakati na vrsto pri igri Človek ne jezi se ali pri toboganu. Uidejo mu družbene norme, da se ne sme sogovorniku skakati v besedo, vendar vsaj sprva, zaradi neposrednosti, deluje zelo prisrčno.
Vzgojiteljice razlagajo, da ti malčki težje slikajo, oblikujejo, lepijo ali režejo. Imajo slab kratkotrajni spomin, vendar včasih dobro dolgotrajno pomnjenje. Opaziti je tudi slabše ravnotežje in okornejše gibanje. Ne le, da kasneje shodijo, ampak so pri hoji in teku nerodni. Od tod tudi težave pri učenju vožnje s kolesom, pri plavanju, boječnost pri plezanju, obvladovanju stopnic ipd. Težje osvojijo oblačenje, težave jim dela razlikovanje med levo in desno stranjo, zavezovanje vezalk se jim posreči šele po daljši vaji.
V šoli postane resnično hudo
Tik pred šolo ali v prvem razredu starši in učitelji opazijo tudi pomanjkljivo sposobnost abstraktnega mišljenja, ki se izrazi kot težave pri branju, računanju, pri učenju pisanja in pravopisu. Učenci si težko ustvarijo pregled nad potekom dogodkov, zato so slabo organizirani, kar naprej kaj izgubljajo, pozabljajo na interesne dejavnosti, zamujajo. Njihova pozornost zlahka odplava od učiteljičine razlage in celo od kontrolnih nalog. Včasih pa se hote obrnejo k drugi stvari, v upanju, da jim bo uspelo. A spet doživijo isto. Posledica vsega tega je otrokova globoka frustracija in šibka motivacija. Da bi lahko razumeli zahteve svoje okolice in se ustrezno odzivali, morajo ti otroci v sprotno šolsko delo vložiti veliko več psihične energije kot drugi otroci. Po vsem tem ni težko sprevideti, da so s svojo psihično močjo kmalu pri koncu. Izgubljajo nit, ne vedo, kako naprej, posledice njihove preobremenjenosti pa se kažejo v depresivnosti, izoliranosti, nihanju razpoloženja od umirjenosti do agresivnosti in potem v najstništvu pogosto tudi v prestopništvu in odvisnostih.
Postavimo meje in bodimo ljubeči!
Nasvete za starše smo poiskali pri mag. Suzani Pulec Lah, višji predavateljici za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Poudarila je, da moramo, če želimo uspešno sobivati z otrokom, najprej razumeti naravo otrokovih težav, kaj jih povzroča, spodbuja in kaj blaži. Vsak živahen otrok gotovo še nima ADHD. Razmislimo, ali je otrokova nemirnost morda le odsev okolja, v katerem živi, morda naša družina dejansko živi v kaosu in otroku ne znamo postaviti meja. Zavedati se moramo, da najprej starši vplivamo na izražanje otrokovih težav, in se moramo zato večkrat izprašati o pričakovanjih in zahtevah, ki jih naslavljamo na otroka.
Če pa s pomočjo psihologov ugotovimo, da ima otrok motnje pozornosti in hiperaktivnost, oblikujmo spisek dobrohotnih sklepov.
Otroku, ki nima notranje strukture in ustreznih mehanizmov za samonadzor, moramo to ponuditi »od zunaj«. V odnosu do otroka bodimo čim bolj mirni, a odločni v zahtevah in ravnanjih. Za otroka je izredno pomembno, da je zunanje okolje smiselno in pregledno urejeno. Pomembna so jasna pričakovanja, pravila in posledice ob njihovem neupoštevanju. Odleže tudi rutina za vsakodnevna opravila, jutranje vstajanje, učenje, odhod v posteljo ipd. Pravil naj bo raje manj, a ta dosledno udejanjajmo vsi člani družine.
Otroku pomagajmo razviti občutek varnosti, sprejetosti in zaupanja. Povejmo mu, da ga imamo radi, čeprav nas njegovo vedenje pogosto jezi in žalosti. »Zavedati se mora, da mu vedno stojimo ob strani in nam lahko zaupa,« poudarja naša sobesednica.
Opazimo želeno, primerno vedenje in ga pohvalimo, kadar mu uspe upoštevati dogovore in primerno ravnati. Učiti ga moramo prevzemanja odgovornost za svoja dejanja in mu približati, kaj in kako bi lahko naredil bolje. »Načrtno je treba iskati in razvijati otrokova močna področja, saj je doživljanje uspešnosti izjemno pomembno za oblikovanje zdravega samospoštovanja. Če je potrebno, otroku pomagajmo navezovati in vzdrževati stike z vrstniki, kar je pomemben varovalni dejavnik za nadaljnji razvoj,« še opozarja Pulec Lahkova.
Poskrbimo, da se bo otrok dovolj gibal na svežem zraku, po možnosti v zelenem okolju, v parku ali gozdu.
Učiteljevo prilagajanje
Tudi učitelj naj bi pri učencu iskal močna področja in načine, ki otroku omogočajo izražanje njegovih talentov, kljub osnovnim težavam s pozornostjo, impulzivnostjo in nemirnostjo. Pomembna je dobra poučevalna praksa, ki je potrebna za vse učence, le da je, poudarja sobesednica, za nemirnega otroka še toliko pomembnejša pregledna in preprosta struktura, doslednost in vztrajanje, poudarek na kakovosti in ne količini ter načrtno urjenje učnih, organizacijskih in socialnih veščin. Pozornost je treba preusmeriti od napak in »motečega« vedenja k dosežkom in želenemu vedenju.
Prisotnost takšnega učenca v razredu lahko močno vpliva na splošno klimo v razredu in pri učitelju zbuja občutke nemoči in nekompetentnosti, zato je pomembno, da ima tudi učitelj na voljo primerno podporo in pomoč, kadar jo potrebuje.
Seveda je za dobrobit otroka zelo pomembno uspešno sodelovanje med šolo in domom.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
