Večni romantik Gašper Rifelj Odkrito.si

Ločitev zaznamovala Gašperja Riflja

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za petek, 25. maja

soči_stadion_nogomet Svet24.si

Navijači, pozor: opozarjajo pred ošpicami, ...

dolina triglavskih jezer, triglavska jezera Svet24.si

Razkrivamo največje slovenske veleposestnike

Selena Gomez Najstnica.si

Taylor Swift se je na odru pridružila Selena ...

poterbin 2 Njena.si

Dončićevo mamo označili za najlepšo na svetu

angelina jolie Njena.si

Angelino Jolie ločili od otrok

Oblikovanje odnosa do samega sebe
| dr. Zoran Milivojević/revija Bodi zdrava

Oblikovanje odnosa do samega sebe

Psihoterapevt dr. Zoran Milivojević pravi, da otrokova psiha vpija vse, kar starši rečejo ali naredijo, kako se vedejo do njih, drug do drugega in do drugih ljudi. To pa vpliva na kasnejši zdrav ali nezdrav odnos do samega sebe in posledično tudi do drugih.

Ljudje se pogosto v mislih ali tudi na glas pogovarjamo sami s seboj. Če nas zanima, kakšen odnos imajo ljudje do sebe, jih lahko vprašamo, kaj si povedo, kadar naredijo kakšno napako ali kako se pohvalijo. Njihov notranji dialog nam zelo jasno pove, kakšen je njihov odnos do samih sebe.

Eni imamo do sebe prijateljski odnos, drugi sovražnega ali vsaj odklonilnega, spet tretji smo v nekaterih situacijah do sebe prijateljski, v drugih pa sovražni. Vsekakor bi moral biti človek sebi najboljši prijatelj, kar pomeni, da bi moral imeti do sebe pretežno pozitivno, a včasih tudi negativno stališče. Pozitiven odnos do sebe seveda ne izključuje tega, da imamo negativno stališče do nekaterih svojih vedenj, želja ali vzgibov. Ko odvržemo negativne lastnosti ali vedenja, postajamo boljši ljudje.

Kako se oblikuje odnos do samega sebe?

Majhen otrok sebe doživlja celovito in pozitivno, stališča do sebe nima izdelanega. Ko govorimo o stališču do samega sebe, mislimo na razdeljenost osebe. Če na primer govorimo o 'ljubezni do sebe', to pomeni, da en del mene ljubi drugi del mene. Kot da bi obstajal del osebnosti, ki ljubi, in drugi del, ki je ljubljen.
Razloge za to razdeljenost najdemo v zgodnjem otroštvu, v odnosu med otroki in starši. Otrokova psiha vpija vse, kar starši rečejo ali naredijo, kako se vedejo do njih, drug do drugega in do drugih ljudi, in si vse to zapomni. Starši tako postanejo notranja psihološka struktura otroka, 'notranji starši'. Ta notranja psihološka struktura, 'notranji roditelj', postane nosilec odnosa, kakršnega imajo do otroka resnični starši.
Ko na primer otrok naredi napako ali nekaj, kar ni v redu, njegov 'notranji starš' tako dejanje obsodi na enak način, kot bi ga obsodili njegovi pravi starši. Ali če človek doseže neki uspeh, se njegov 'notranji starš' odzove enako, kot so se nanj odzvali njegovi pravi starši. Če so se veselili otrokovega uspeha, bo veselje pokazal tudi 'notranji starš'. Če pa so starši uspeh jemali kot nekaj samo po sebi umevnega, nekaj, čemur ni treba posvečati kakšne posebne pozornosti, se bo enako odzval tudi 'notranji starš' odraslega.
Če vemo, kako so starši kazali svojo ljubezen do otroka, bomo opazili, da oseba, ko odraste, ljubezen do same sebe kaže na enak način. Če otroku starši niso kazali ljubezni, je odrasel ne bo kazal samemu sebi. Če so otroku starši dajali brezpogojno ljubezen, bo človek, ko odraste, enako ljubil samega sebe. Če je bila ljubezen staršev pogojevana, bo odrasel dajal sam sebi pravico, da se ima rad, le z izpolnjevanjem nekega pogoja.

Pogojevanje

Ogromno problemov nastane zato, ker ljudje samih sebe ne sprejemajo takih, kakršni so, pač pa si postavljajo najrazličnejše pogoje, za katere menijo, da jih morajo izpolniti ali nenehno izpolnjevati, da bi se sprejeli. Človekovo stališče je: vreden sem, le dokler izpolnjujem ta in ta pogoj, če pa ga ne izpolnjujem, nisem nič vreden.

To je stališče, po katerem oseba ocenjuje samo sebe: ali bom izpolnil neki pogoj ali pa sem ničvreden. Ali bom zaslužil svojo ljubezen ali pa se bom preziral. Prav 'beg' pred aktiviranjem samoprezira je tisto, kar človeka sili k izpolnjevanju pogojev. Oseba mora sama pred seboj vsakodnevno 'zaslužiti' občutek lastne vrednosti. Če ji kdaj pogoja ne uspe izpolniti, se začne prezirati ali celo sovražiti.

Pogoji, ki si jih nekdo postavi, da bi bil vreden ljubezni, so številni. Lahko je to zahteva, da ves čas in trdo dela, da dela vse kar najboljše, da je ljubezniv do drugih, da se izogiba nesoglasjem in podobno. Mnogi pa so prepričani, da morajo biti pametni, zanimivi ali celo zelo lepi, da bi bili vredni. Medtem ko prve pogoje postavljajo v otroštvu starši, si druge (biti lep, zanimiv, pameten) postavljajo ljudje v najstniškem obdobju pod vplivom medijev in vrstnikov. Tako na primer anoreksija ni nič drugega kot zelo pogojevano stališče do samega sebe: »Vredna sem le, če sem lepa, lepa sem, če nisem debela, zato bom naredila vse, prav vse, da ne bom debela … pa tudi če to pelje v skrajno suhost in ogroža moje zdravje in življenje.«

Brezpogojno sprejemanje samega sebe

Tako stališče brezpogojnega sprejemanja ne pomeni, da s sprejemanjem samega sebe sprejemamo tudi vsa svoja vedenja. Brezpogojno sprejemanje temelji na domnevi, da ločimo sebe od svojih dejanj, misli, želja, ravnanj. To pomeni, da sem dober, tudi če moje ravnanje ni najboljše. Ker sem dober kot oseba, bom svoje ravnanje, ko ga dojamem kot neustrezno, spremenil in se začel vesti na neki drug, bolj ustrezen način. Z drugimi besedami: brezpogojno sprejemanje samega sebe ne izključuje samokritičnosti; kritika pa je vedno usmerjena proti temu, kar in kakor delamo, proti aktivnosti, ne pa proti nam kot osebnostim.Stališče do samega sebe lahko spremenimo. Mnogi se niti ne zavedajo, da do sebe zavzemajo določena stališča in se jih držijo. Zato je zelo pomembno, da dojamejo koncept stališča do samega sebe in nato ozavestijo načine, na katere sami sebe obravnavajo. Pri tem bodo dojeli, da včasih sebe jemljejo na zadovoljujoč način, včasih pa ne. Če s svojim odnosom do sebe niso zadovoljni, je treba ta odnos spremeniti.
Dobra pot do tega, da človek odkrije, kako naj dojema samega sebe, je kakšna od oblik psihoterapije, svetovanja ali coachinga. Nevtralna oseba, če je seveda dovolj usposobljena, lahko s postavljanjem pravih vprašanj človeku pomaga, da jasno definira negativen odnos do sebe. Do prave spremembe pa pride, ko se človek odloči, da bo sebe sprejel takega, kakršen je – brez slehernega pogojevanja občutka lastne vrednosti. To pomeni: »Tak, kakršen sem, sem vredno človeško bitje. Če kdaj kaj narobe ali slabo naredim, lahko spremenim, ko to dojamem. Nobena stvar mi ne more vzeti občutka lastne vrednosti.«

Če poenostavimo: najboljši odnos do sebe vsebuje ljubezen do sebe, pa tudi samodisciplino. Zato kot starši najbolje naredimo, če otrokom jasno pokažemo, da jih imamo radi, a hkrati zahtevamo od njih vedenje in disciplino, ki pa nista povezana s pogojevanjem otrokove pravice, da je ljubljen.