Poleti se zgodi največ avantur. Je že tako, da so takrat noči daljše in tople, dnevi dolgi in vroči, gole kože je vsepovsod na pretek, misli pa so bolj kot sicer v letu naklonjene užitkom, veselju, druženju, zabavi …
Vroče noči
Morda se prav zato poleti zgodi največ avantur, ali kot pravi psihoterapevtka Barbara Sarić: »Poletje je čas, ki ga mnogi ljudje doživljajo kot najbolj 'brezskrben' čas v letu. Vse se zdi bolj sproščeno, lahkotno, tudi oblačila. To je tudi čas, ko posedamo zunaj več kot kateri koli drugi čas v letu. Še bolj poseben čas pa je čas dopustov, ko pri marsikomu popustijo vse 'zavore' in obveze. Tako na žalost pri čustveno labilnejših lahko popusti tudi njihov vrednostni sistem in zgodi se avantura. Nekaj, kar je običajno popolnoma neobvezno, za marsikoga zabavno, lahkotno … Pa je res tako?« sprašuje psihoterapevtka, ki natančno ve, kakšne zgodbe in travme jo čakajo po času dopustov.
Avanturo definira takole: »Pri avanturi gre običajno za kratkotrajno razmerje, kjer je prisotna simpatija, želja po bližini določene osebe, za katero pa se običajno že vnaprej ve, da nima prihodnosti v smislu partnerstva. Značilno je močno vznemirjenje. Človek, ki gre v avanturo, običajno vidi drugo osebo povsem površinsko, bolj njeno 'fasado' kot kaj drugega. Veliko ljudi bremenijo resne zadeve, ki nosijo neko obvezo, zavezo, česar pri avanturi ni. Ni dolgoročnega spoštovanja, ljubezni, dajanja, reševanja nastalih težav. Enostavno ni 'življenja v praksi', sta le dajanje in predajanje. Lahkoten stik z nekom, nekaj, kar ne more boleti.« Vendar psihoterapevtka opominja, da lahko tudi avanture bolijo, zelo. »To je predvsem odvisno od osebnosti, osebne zrelosti, integritete.«
Avantura zaradi nezmožnosti reševanja osebnostnih težav?!
Psihoterapevtka opozarja, da se ljudje največkrat podajo v avanturo zaradi naveličanosti, nezmožnosti reševanja težav, dolgčasa, ker vidijo takšno pot kot najlažjo. Vendar opozarja, da je takšna pot oziroma takšno dejanje običajno le še večje breme, ki ga človek naposled nosi v svojem nahrbtniku. Zato terapevtka svetuje: »Ko stojiš pred takšnim položajem, se vedno vprašaj – čemu? Si res ne znam dati osebnostne vrednosti s čim drugim? Je moj cilj priznanje samemu sebi, da sem zmožen? Se tako zelo cenim? Kaj sploh želim od sebe, od življenja?«
Bila si le zgodba za eno noč. Pika.
Si tako zelo želimo ljubezni, sprejemanja, nežnosti, da si nismo pripravljeni priznati, da smo bili le igračka – za eno noč ali en teden? Koliko žensk joka po dopustu, ko ugotovijo, da princ na belem konju ne bo prijahal več, da si je že našel drugo princeso, ki ji šepeta nagajive besede v uho, medtem ko njegovi prsti že rišejo svojo pot po njenih zagorelih stegnih?
»Ženske na žalost največkrat ne razmišljajo ob stiku z moškim, s katerim simpatizirajo, da bo to le neka brezvezna avantura,« opozarja Barbara Sarić in razlaga: »Morda sploh ne razmišljajo o tem in se le naivno predajajo svojim predstavam o 'princu na belem konju'. S svojo tezo gredo celo tako daleč, da se o tem prepričajo celo, ko jih 'neznani' moški vabi v posteljo. Na žalost je tega vse več. Ženske si znižujejo osebno vrednost, moški pa izgubljajo svoj dolgoročni cilj, željo po velikem ulovu.«
Kako se torej izogniti razočaranju? »Pomembno je, da dobro poznamo sebe, da si zaupamo in imamo trdno izoblikovan svoj vrednostni sistem o tem. Pomembno je, da natančno vemo, kdo smo, kaj želimo od sebe in svojega življenja. Če želimo biti psihofizično izpolnjeni, moramo razdelati svoje vzorce, pozitivne vire in šibkosti. Našteto so običajno pomembne teme v psihoterapevtskem procesu.«
Ko se avantura prelevi v ljubezen
Upanje nikoli ne umre. Ali kot pravi psihoterapevtka: »Vedno je vse mogoče … in nikoli ni nič stoodstotno. Za vsak odnos sta potrebna dva. Če gresta dva zavedno v avanturo, gresta lahko tudi v odnos. Vse skupaj je odvisno od tega, kaj ju žene skupaj. Iz vsake simpatije se ob določenih okoliščinah, ki to podprejo, lahko razvije prava ljubezen. Običajno pa to ni odvisno le od nas, temveč še od 'velikega poka', magične energije, ko preskoči iskrica.«
Coach in strokovnjak za govorico telesa ter zapeljevanje Edvard Kadič dodaja še, da je prvi pogoj za zvezo seveda ta, da sta oba prosta. »Sicer ne moremo izključiti, da se avantura lahko razvije v resno zvezo, tudi če sta oba ali eden od vpletenih že vezana, vseeno pa je verjetnost za kaj takega zelo majhna. Naslednji pogoj pa je razvoj njune in izgradnja medsebojne povezave skozi pogovore ter seveda nadgradnja te povezanosti tudi skozi skupne izlete, obiske posameznih lokacij, kjer je veliko drugih ljudi ipd.«
»Poletna avantura je za moškega predvsem priložnost za potrditev samozavesti, nekakšno (tiho) zagotovilo za deskanje po valovih naslade in intenzivnih občutij brez posebne obveznosti.« Edvard Kadič
Pa vendarle niso le moški za avanture …
»Mislim, da imajo ženske ravno tako rade avanture kot moški, le govoriti ne smejo o njih,« pravi Edvard Kadič in dodaja: »Že samo (nedolžni) komentarji deklet ob kavici o novem lepem poštarju, seksi natakarju ali možatem novem mesarju v sosednji ulici govorijo svoje.« Psihoterapevtka Barbara Sarić se strinja: »V zadnjem času ženske kar pridno dohitevajo moške. Sicer pa brez žensk tudi moški ne bi imeli avantur. Večno iskanje … nabiralke in lovci … vse to je mogoče in najlepše znotraj svojega 'vrtička',« pravi terapevtka, ki pa še enkrat poudarja, da v istem trenutku ne moremo voziti dveh avtomobilov in prav tako ne večno izbirati. »Največja kakovost se vedno skriva v najtežjih okoliščinah, ki pa nikoli niso stalnica. Za dober medsebojni odnos se moramo ves čas truditi.«
