Natašo Briški, novinarko ter soustanoviteljico in urednico portala Metina lista, je vrhunska polarna raziskovalka Felicity Aston, ki je na Antarktiki delala kot meteorologinja, leta 2012 pa prišla v Guinessovo knjigo rekordov kot prva ženska, ki je presmučala 1.744 kilometrov čez Antarktiko, med tisoč prijavljenimi izbrala za posebno odpravo, v kateri bo dvanajst Evropejk in Arabk aprila 2017 obiskalo severni pol.

»S tem projektom želijo spodbujati kakovostnejši dialog in razumevanje med različnimi kulturami. Poleg spodbujanja žensk, da ne privolijo v uveljavljene družbene vloge, temveč sledijo svojim sanjam, je zanimivo tudi to, da je to potovanje na območje, kamor čarterji ne vozijo in kjer še nisem bila. Zelo zanimivo bo videti, kako je tam v resnici,« je Nataša Briški povedala, zakaj se je prijavila na tako ekstremno odpravo.

Kaj pričakujete od odprave in kaj vas najbolj zanima?

Zanima me že samo območje, potem kulture, iz katerih prihajajo moje kolegice, medijski vidik celotne odprave, ker je to pač moje poklicno področje, in kako se bom obnesla v tako ekstremnih razmerah v človeku manj prijaznem okolju, ki me bodo gotovo prignale na rob mojih zmogljivosti. Nikoli sicer nisem sanjala o potovanju na severna obzorja, zato me toliko bolj zanima, kakšne bodo moje reakcije, ko bom šla iz svoje cone ugodja.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mojster Jure: Žena in otroci so moje življenje

Mojster Delovne akcije Jure Podjavoršek piše novo poglavje. S soprogo in otroki se vrača k svojim koreninam, kjer bodo pognali kolesje turistične kmetije.

Kako bi izkušnja lahko spremenila vaše življenje?

Mislim, da to mojega življenja ne bo postavilo na glavo, bo pa izkušnja kot vse nove stvari obogatila moj spekter znanj in izkušenj. Z večjo verodostojnostjo bom lahko govorila o območju, o katerem sem prej samo brala ali gledala reportaže na televiziji.

Ali mislite, da je na taki avanturi mogoče veliko odkriti o samem sebi?

Po mojem mnenju da, kajti ko si soočen z izrednimi razmerami – nizkimi temperaturami, ko ne ješ in ne piješ kot običajno, ko spiš na ledu, te zebe in piha vate, si predstavljam, da vse to v človeku pritisne na gumb, na katerega nisi prej nikoli pritisnil. Mislim si, da bo precej drugače. Je pa veliko odvisno od priprave: čim več veš o območju, čim bolj se fizično pripraviš na napore, s katerimi si tam lahko soočen, tem lažje se verjetno spopadeš s tamkajšnjimi razmerami. To bo ekstremna izkušnja za telo, še bolj pa za duha.

Zakaj ste dejali, da je to priložnost, ki se ji niste mogli odreči?

Ker je potovanje nekam, kamor turistične agencije ne vozijo – tja je zelo težko priti; ker gre zagovorništvo žensk, pri čemer sem tudi sama aktivna, pa tudi zaradi medijskega vidika. To so izjemno draga potovanja, če nimaš denarja, se za kaj takega verjetno nikoli ne odločiš. Še veliko napora bo treba vložiti, da bomo pritegnile sponzorje, gotovo pa bo lažje, ker je vodja odprave priznana britanska raziskovalka. In če te izberejo za tako odpravo, je to res nekaj takega, da si rečeš, poskusimo, kaj se lahko novega naučimo!

Ste se članice odprave že spoznale, kako komunicirate med seboj?

Imamo skupno spletno stran, na kateri se pogovarjamo o oblačilih, razmerah, ki bodo tam, kako komunicirati z morebitnimi sponzorji, z mediji. Imamo posebno skupino na Facebooku … Prvič se bomo v živo srečale septembra na pripravah na Islandiji. Tam nam bodo več povedali o tem, kaj vse nas čaka, kaj moramo vedeti in znati. Peljali nas bodo na neki ledenik, kjer se bomo učile postaviti šotor na ledu, ravnati s pohodnimi smučmi, predvidevam, da bomo vadile s puškami za opozorilne strele, če bi nam pot morda prekrižal kakšen severni medved. Verjetno bomo preizkusili tudi opremo in kako se v takih razmerah obnesejo komunikacijska sredstva, da bomo o izkušnji lahko poročale.

V ekstremnih razmerah veliko vlogo igrata psihična trdnost in sposobnost izvleči se tudi iz najbolj kočljivih položajev, ki se tam lahko pripetijo. Kako se boste pripravljali na to?

Mislim, da je osnova za vse dobra fizična pripravljenost, da bomo zmogle napore – kilometre hoje po ledu, vlečenje čolna z opremo. Sicer pa poleg fizičnih priprav zdaj prebiram bloge in zapise tistih, ki so na severnem tečaju že bili. Ko bomo prišle tja, bo obdobje polarnega dneva, kar zna biti kar naporno za bioritem. Pomembno je tudi, kako nas bodo pripravili na islandskem treningu. Je pa tako, da se včasih lahko še tako zelo pripravljaš, pa te vedno še kaj preseneti. Šefica odprave je rekla, da ima sicer vsak lahko kakšen slab dan na taki odpravi, ampak da mora trajati res samo en dan.

Pravite, da imate v zvezi z odpravo tisoč vprašanj. O čem se sprašujete in ob čem se počutite najbolj negotovo?

Ob prijavi sem že napisala, da bi bil zame eden največjih izzivov lahko mraz. Potem se sprašujem, kako bo s hranjenjem, s sanitarijami, kako bo z baterijami naših komunikacijskih naprav pri tako nizkih temperaturah; zanima me, kaj bo, če se kateri kaj zgodi, kaj bomo storile, če bo led na kakšnem mestu presekan s kanalom vode, čez katerega ne bomo mogle … Posebnih strahov pa nimam, kajti sicer se ne bi prijavila na to misijo – bolj gre za to, da se želiš na tako odpravo res dobro pripraviti in nočeš stvari prepuščati naključjem.

Odprava naj bi v desetih dneh premagala sto kilometrov do geografsko najsevernejše točke na Zemlji, kjer se temperatura spusti do –40 stopinj. Skupina se bo na smučeh premikala čez ledeno skorjo Arktičnega oceana, kjer se led vedno premika. Če bodo ženske imele srečo, jim bodo tokovi in veter pomagali na poti do njihovega cilja. Lahko pa bo premikajoči se led skupino nenehno oddaljeval od cilja, zato bodo udeleženke potrebovale več časa, kot ga načrtujejo. Ponekod bodo ledene ovire visoke tudi več metrov, na drugi strani pa je prav verjetno, da jih bodo presenetile razpoke v ledu s kanalom vode vmes. Na poti lahko vidijo tudi kakšnega severnega medveda …

Kaj bi po vašem mnenju ženske lahko naredile, da bi se arabska in zahodna kultura bolje sporazumeli?

Po mojem mnenju je veliko že to, da izvemo več o njihovih običajih in oni o naših, da se ne bi spet zgodilo kot z begunsko krizo pri nas, ko so ljudje, drugačni od nas, sprožili negativna čustva, za katera se je izkazalo, da so posledica nepoznavanja njihovih dežel in kulture. Upam, da mi bo uspelo dekleta intervjuvati, da bodo iz prve roke povedala, kakšno je življenje v njihovih deželah. Zdi se mi, da je veliko nesporazumov posledica tega, ker se ne pogovarjamo med seboj in ne poslušamo, kaj kdo pove. Ena taka odprava ne bo obrnila sveta na bolje takoj jutri, bo pa zagotovo kamen v tem mozaiku. Pa upam, da bomo s takšno akcijo še koga spodbudile k uresničevanju svojih sanj, torej da si bo v življenji upal iti dlje in narediti več!