julia roberts 1 Odkrito.si

Julie Roberts sorodniki njenega moža na začetku ...

Lastovke Svet24.si

Po obisku inšpekcije oziroma "mestnih gospa": A ...

nasmeh Petisvet.si

Nešteti razlogi, da nam nasmeh riše ustnice

Damir Topolko Svet24.si

Šarec zahteval menjavo, Alenka ga (še) ne da

meghan beyonce 1 Svet24.si

Se je Meghan kolcalo po starih igralskih časih?

Natalija Gros, Rok Kunaver Njena.si

Tako na dopustu uživa Natalija Gros

rasema in kosovar Njena.si

Konec ljubezni: 'Moj dragi se je zaljubil v ...

5 zlatih pravil partnerske komunikacije
| Helena Primic/Bodi zdrava

5 zlatih pravil partnerske komunikacije

Unsplah

Veliko zakonov in partnerstev razpade le zato, ker partnerja nista vešča konstruktivne komunikacije, in ne zato, ker se več ne bi ljubila ali sta preveč različna, da bi lahko skupaj sobivala.

Osnovnih veščin komunikacije se namreč naučimo v primarni družini – tako kot sta se pogovarjala (ali ne pogovarjala), prerekala, žalila in se drug do drugega (ne)spoštljivo vedla mama in oče (ali zgolj en starš v odnosu do drugih odraslih in otrok), takšen vzorec komunikacije prinesemo s seboj v partnerstvo, ko odrastemo. Tako se nekomu zdi, da partner ves čas samo kriči in sili vanj, kdo drug pa morda partnerja doživlja kot osebo, ki se noče odpreti in se skriva za tišino. Vsak je seveda prepričan, da je njegov način 'pravi' in da je partner tisti, ki onemogoča 'normalno' komunikacijo. Normalnosti je torej toliko, kot je ljudi. Kakšna pa je zdrava oziroma konstruktivna komunikacija?

1. Odpiram se
Prvi pogoj, da komunikacija med partnerjema sploh lahko steče, je odprtost obeh partnerjev. To pomeni, da sta se partnerja pripravljena pogovarjati ne le o otrocih, denarju in gospodinjskih opravilih, temveč tudi o sebi in o tem, kako doživljata drug drugega in njun odnos. Partnerji, ki iz primarne družine niso vajeni tovrstnih 'globokih' pogovorov, bodo morda potrebovali nekaj več časa in predvsem pogovorov, ko so lahko samo poslušalci, da se bodo tudi sami opogumili in dovolj zaupali, da se bodo lahko vse bolj odpirali. Čeprav je slišati stereotipno, vendarle večinoma velja, da gre ženskam tovrstno odpiranje bolje od rok kot moškim (ženske že kot dekleta med seboj veliko več vadijo tovrstne pogovore kot moški kot dečki), zato je potrebna velika mera potrpežljivosti predvsem pri partnericah. Nikogar namreč ne moremo prisiliti, da nam bo na silo odprl svoj notranji svet, če na to še ni pripravljen.

2. Uporabljam 'jaz sporočila'
Ko se partnerja ujameta v krog očitkov (recimo Sploh me nič več ne pohvališ! ali Samo nase misliš!), ki vsakega hipoma postavijo v obrambno držo, je komunikacija zablokirana oziroma imata oba partnerja občutek, da se drug z drugim sploh ne moreta več normalno pogovarjati, saj se vsakič spreta. Za to, da lahko komunikacija ponovno steče, je treba nujno vpeljati pravilo 'jaz sporočil': ko se pogovarjava, ves čas ostajam pri sebi oziroma govorim o tem, kaj jaz čutim in mislim. Gre za osebna sporočila, pri katerih je veliko manj možnosti, da se bo partner počutil napadenega. Na primer: Pogrešam tiste čase, ko si me večkrat pohvalil in sem se čutila bolj občudovano v tvojih očeh. namesto Sploh me nič več ne pohvališ! ali Težko mi je, ker me vse manjkrat vprašaš, kaj jaz mislim o tej stvari oziroma kaj si jaz želim. Želim si, da ti ne bi bilo vseeno zame in za moje občutke. namesto Samo nase misliš!

3. Ostajam pri konkretnem
Obrambno držo sprožajo tudi posplošitve, zato se pri pogovoru držite konkretnih dogodkov, okoliščin ali besed partnerja. Velikokrat se lastnega posploševanja niti ne zavedamo, saj tovrstna komunikacija, ko partnerju zaradi enega ali dveh podobnih dogodkov pripišemo neko splošno lastnost, hitro postane navada. Na primer: Nikoli ne pomisliš name! ali Vedno si tako dolgo v kopalnici! Če bi v tistem trenutku, ko izrekate takšne stavke, uspeli dobro premisliti, bi v večini primerov ugotovili, da še zdaleč niso resnični. Česar se partner seveda zaveda, zato takoj sledi ugovor in kaj kmalu ste daleč od dejanske vsebine in okoliščin ter ujeti v medsebojno prepričevanje in iskanje dokazov za lasten prav.

4. Povzemam sogovornika
Čeprav se partnerja pogovarjata v istem jeziku, se velikokrat dogaja, da imata oba občutek, kot da ne govorita istega jezika: Pa saj tega sploh nisem rekla! ali Ti me sploh ne poslušaš, kaj ti govorim! Da bi se izognili tovrstnim sporočilnim nesporazumom, med pogovorom večkrat povzemite partnerjeva sporočila, da bo obema jasno, da ste ga pravilno razumeli, oziroma vas bo partner lahko popravil, če je prišlo do 'napake v prevodu'. Pri tem mu postavljajte dodatna odprta vprašanja, ki vam bodo pomagala partnerja bolje razumeti, partnerju pa bodo sporočala, da vas resnično zanima, kaj misli, čuti in vam hoče sporočiti. Zato namesto stavka To bi pa že lahko vedel! raje opišite svoje občutke in vprašajte Čudi me, da tega nisi vedel, saj sem ti to večkrat povedala. Se ne spomniš? Ali si ti mislil, da je to druga reč? Pri povzemanju partnerja bodite pozorni, da ne boste nenadoma vedeli več o partnerju kot on sam o sebi, zato povzemajte le to, kar vam trenutno sporoča.

5. Verjamem v naju
Tako kot brez odpiranja ni mogoča komunikacija, tudi rešitve partnerskih težav niso mogoče, če je eden (ali oba) od partnerjev obupal nad partnerstvom in v vsakem pogovoru išče le dodatne dokaze, da 'nista za skupaj'. Na primer: Saj sem vedel, s teboj se ne da pogovarjati! ali Nima smisla, da se sploh kar koli pogovarjava, saj sva preprosto preveč različna! S takšnim odnosom ste pogovor že vnaprej obsodili na propad, zato se pogovora lotevajte šele po tem, ko ste sami pri sebi razčistili, kaj sploh hočete od partnerskega odnosa. Imate vsega skupaj dovolj in čakate le na to, da se nabere dovolj prepirov, da boste lahko spakirali kovčke in odšli? Ali partnerja še vedno ljubite in si želite bolj skladnega odnosa, vendar ne veste, kako? Povejte to partnerju in komunikacija bo takoj lažje stekla, ko bo partner slišal, da ga še vedno ljubite in da vam ni vseeno za vajin odnos.

Navidezni predlogi
Rušilnih načinov komunikacije je kar nekaj, med njimi tudi tako imenovani navidezni predlogi, ko v navidezen predlog skrijemo svoje želje, ki jih ne upamo odkrito povedati, saj bi morda lahko bili razočarani, če jih partner ne bi uslišal. Razočaranje je namreč veliko manjše, če partner ne izpolni našega predloga, kot če zavrne željo, ki smo mu jo povedali naravnost. Na primer: »Lahko bi mi večkrat povedal, da me imaš rad, saj si vendar moj mož!«, namesto odkrite želje: »Zelo si želim, da bi mi večkrat povedal, da me ljubiš, kot si to počel na začetku najine zveze.«