Da nam prehranski dodatki, superživila, masaže in razne terapije sicer lahko pomagajo, ko potrebujemo dodatno podporo, a če v sebi ne bomo našle svojega stebra, poslanstva, miru … bo vse drugo le kot košček čokolade, ki nam za kratek čas dvigne razpoloženje.

Na četrtkovo jutro sem se prav zato, da bi dobila odgovore na vprašanja, kako nam naša ženstvenost lahko pomaga do zdravja, zadovoljstva in sreče, dobila z Anjo Weber, mentorico za senzitivno žensko. Kaj je torej ženstvenost, kako jo najti in živeti?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vesna in Mija Janković skupaj uživali na modni reviji

Nekdanja tašča in snaha sta še vedno dobri prijateljici, ki si delita tudi ljubezen do mode.

»Ženstvenost je stik s seboj, s svojim telesom, s svojo dušo. Skozi celotno bitje izražaš, kdo si – da si pristna, iskrena. Ženstvenosti ne vidim kot nekaj zunanjega, temveč kot življenje, ki je v tebi,« je Anja odgovorila tudi na vprašanje, ki ga nisem izrekla: zakaj tudi nenaličena deluje izredno ženstveno.

A kako v svetu, ki nas z vseh strani bombardira s tem, kakšne naj bi bile in kako naj bi živele, vemo, kdaj smo v stiku s seboj, kdaj pa le zadovoljujemo pričakovanja družbe in okolice? »Da si v stiku s seboj, veš skozi občutke, skozi prisotnost v svojem telesu. Vedno ko čutiš zadovoljstvo, srečo, mir, je to notranji občutek, kazalec, da si povezana, da deluješ skladno s seboj,« je Anja podala zelo preprosto formulo in jo podkrepila še z nasprotjem: »Nemir, jeza, depresija, tesnoba, nezadovoljstvo ipd. so občutki, ki nam kažejo, da smo prav tako lahko v stiku s seboj, vendar mogoče delujemo proti sebi. Vedno je dobro prisluhniti svojim občutkom z namenom, da se od njih učimo. So čudoviti učitelji in ne bi jih mogla razdeliti med dobre in slabe. Pomembno je, da si jih dovolimo čutiti, priznati in jih objeti ter spustiti, da se prosto pretočijo skozi naše telo.«

Pravijo, da potlačena čustva 'proizvajajo' bolezni. Rekli ste, naj jim prisluhnemo, celo spustimo skozi telo. Zakaj in kako? »Tudi jeza (ali drug neprijeten občutek) je stik s seboj, vendar se moramo zavedati, da to čustvo v resnici nismo mi. Ko se zavemo, kaj čutimo, je pomembno, da za svoje občutke prevzamemo odgovornost. Da se zavemo na primer svoje jeze, a se hkrati z njo ne poistovetimo in ji dovolimo, da prosto odvalovi skozi telo. Sama jo objamem, priznam si, da obstaja, vprašam jo, kaj mi je prišla sporočit, in jo nato spustim, da odvalovi skozi moje telo. Nobeni občutki niso boljši od drugih (ni pozitivnih in negativnih); je pa res, da vsak občutek v nas izzove neki odziv. Pri tem je pomembno, da jih uporabimo konstruktivno, in ne destruktivno.«

Ženska, ki je pozabila nase

Svet, v katerem živimo, od nas zahteva vse več in ženske v tem svetu pogosto pozabimo nase. Vse obveznosti, ki nas kličejo skozi dan, skozi oči in merila družbe, nas pogosto izčrpajo. Delovnik v službi, ki pravzaprav zahteva celo žensko in še več, skrb za otroke, gospodinjstvo … Ne da bi se tega dobro zavedale, smo ženske vpete v sistem delovanja, ki nas vsak trenutek pelje stran od naše resnične in prave narave. »Zelo smo zahtevne do sebe, in dokler uspemo s takim načinom vse to doseči, nekako živimo. Se pa prej ali slej zalomi,« pravi Anja Weber ter svoje razmišljanje podkrepi s primerom: telo se izčrpa, ne zmore več, in doleti nas bolezen, lahko se počutimo izčrpane, razdražljive, nezadovoljne, in hitro nas preplavijo občutki, jeza, nestrpnost do drugih ljudi. Spočite, mirne in zadovoljne bi se po navadi odzvale drugače, toda kadar imamo prenatrpan urnik obveznosti, ki se glasijo moram, treba je, ni prostora za nas, za naše občutke, saj nam način in tempo delovanja narekuje naš um in delujemo izključno iz moške energije, ki pa žensko na dolgi rok izčrpa in izprazni. Ko delujemo v tako močnem tempu, ni prostora za naše občutke, stik s seboj. Pogosto, da bi lahko zadostile svojim merilom in opravile vse, kar smo si zadale, pozabimo nase, potlačimo svoje občutke, utišamo svoje telo in ga uporabimo za doseganje svojih ciljev. Praznino, ki ob tem nastane, pa zapolnimo z raznimi substancami, nakupovanjem, doseganjem zunanjih ciljev, hrano, v dobri veri, da nas bo to osrečilo. 

Ženske smo ciklične
Ženske smo ciklična bitja, za družbene standarde smo v redu le, ko smo na vrhuncu, produktivne, obrnjene navzven, v delovanje. Vse okoli nas nas nekako nagovarja, naj se obrnemo stran od sebe, zelo malo je spodbude, da se obrnemo vase in se povežemo s svojimi občutki, intuicijo, notranjo močjo, ki nam je bila dana ob rojstvu. Znotraj nas obstaja glas, ki ve, kaj je za nas najbolje, vsak trenutek posebej. Potrebno je zelo veliko poguma, da se zazremo vase ter si upamo živeti tako, kot nam narekuje notranji ritem, da si ga dovolimo čutiti in živeti skladno s tem. Ko to počnemo, smo v ravnovesju s samim seboj. Tako ohranjamo svoje zdravje; vsaka bolezen (rak, kronične bolezni, ponavljajoče se neprijetnosti, bolečine, depresija …) je znak, da nekje v življenju živimo zunaj svojega ravnovesja, mogoče celo zatiramo svoje pristne potrebe in občutke. Gre za dele nas samih, ki jih zanikamo, ki jih nočemo videti, slišati. V resnici pa si želimo biti videne, slišane. A tu je protislovje: nočemo slišati in videti sebe, v resnici pa si želimo, da nas vidi zunanji svet. V sebi gojimo prepričanje, da bomo videne, slišane, mirne, lepe, zdrave, če bomo dosegle vse, kar od nas pričakuje zunanji svet.