Fotografija je simbolična. foto: Arhiv Svet 24
Pred dnevi je bila objavljena kolumna Vesne Vuk Godina o spolnih zlorabah, ki je osvetlila zanimiv sociološki pogled na holivudsko družbo. V omenjeni kolumni je bilo izpostavljeno vprašanje konsenzualnosti spornih spolnih dejanj, ki naj bi jih zagrešil znani ameriški producent Harvey Weinstein. Iz interpretacije Vesne Vuk Godina je bilo moč razbrati precejšnje nepoznavanje osnovnih mehanizmov (spolne) zlorabe. Ker družinski terapevti dnevno delamo z žrtvami spolnih zlorab imamo za razliko od akademskih avtorjev drugih znanstvenih smeri več neposrednih izkušenj in vidimo tudi drugo stran. Po rezultatih raziskav, opravljenih na globalni in evropski ravni, naj bi bila žrtev spolne zlorabe vsaka tretja ženska (SZO 2016) in vsak peti moški.
Spolna zloraba je vsaka neželena spolna aktivnost, pri kateri storilec uporablja silo. Fizično ali psihično. Če izhajamo iz dejstva, da je po laični oceni Vesne Vuk Godina Harvey Weinstein pokvarjenec, ki si brez debate zasluži obsodbo, potem v nadaljevanju težje razumemo njeno nepotrebno razpravo o sokrivdi žrtev. Spolni odnos se zgodi, kadar si dve osebi želita spolnosti in se zanjo odločita brez prisile, v nasprotnem primeru pa govorimo o spolnem nasilju. Visoka uradnica OZN Coomaraswamy pod spolno nasilja izrecno navaja takšno spolno nadlegovanje, ki vključuje zahtevo po spolnih odnosih, v zameno za kaj drugega, npr. službo.
Žrtve zlorab se navadno res kontinuirano ciklično zapletajo v zlorabljajoče odnose, ampak ne iz koristoljubja (čeprav se ta ekonomski vzrok pogosto pridruži glavnemu, tj. psihološkemu vzroku), ampak zato, ker jih v to žene mehanizem kompulzivnega ponavljanja nepredelanih vzdušij. Termin kompulzivnega ponavljanja nakazuje, da se storilci in žrtve res med sabo nezavedno prepoznajo, nikakor pa niso v tem enakovredni, še manj pa da bi bili del iste igre. Žrtev spolne zlorabe z vsakim novim poskusom ponavljanja starega vzorca naivno, utopično upa, da se bo tokrat situacija spremenila in da naslednjič ne bo več zlorabljena. Tega mehanizma se dobesedno ne zaveda. Kar pa ne pomeni, da ni odgovorna – ampak izključno zase, nikakor pa ne za dejanja storilca. Za izvedbo nasilnega dejanja namreč nista potrebna dva, pač pa le eden. Za nasilno dejanje lahko odgovarja izključno storilec.
Da se žrtev kontinuiranih zlorab zave svojega početja (nagnjenosti k ponovitvam), je treba slednjega v procesu terapevtske obravnave sočutno ubesediti. To je nujno zato, da žrtev prepozna svojo ranjenost in da se ne spravlja več v nevarne situacije, ki se po pravilu končajo še slabše kot predhodne. Če pa žrtvi sredi terapije (ali pa kjer koli drugje pravzaprav) pripišemo krivdo ali soudeleženost v procesu zlorabe, jo s tem ponovno zlorabimo. Še posebej, ker se žrtve čutijo osramočene in krive. Nekatere žrtve zaradi travmatičnih izkušenj ter raznih občutkov (strah, krivda, sram ipd.) spolnega nasilja ne bodo nikoli prijavile. Zato so stavki, ki žrtve obsojajo, češ da bi lahko naredile prijavo, pa jo niso, izjemno destruktivni in tega bi se moral zavedati vsak. »Vsaka, ki jo je Weinstein prisilil v seks ali jo celo posilil, bi lahko odšla takoj na policijo. In dejanje prijavila. Pa ga ni. Bile so tiho«, je misel, ki v tem smislu povsem zgreši bistvo problema. Jemati si pravico razpravljanja, zakaj žrtve ne oddajo prijave, je precej pogumno. Pogumno zato, ker ne moremo vedeti, kako se bo počutila žrtev, ki bo to prebrala in kam jo bo odneslo. Vzdušje po spolnih zlorabah je namreč izjemno senzitivno, travmatično in žrtve šele postopoma dojemajo šok, v katerem so se znašle. In če v tem trenutku naletijo na neslišanost ali obsojanje, je to lahko zanje tudi življenjsko nevarno.
Besede in prepričanja imajo težo. Sploh prepričanja, ki so napačna in prizadenejo. Ste vedeli, da je pri brutalnih zlorabah pogost primer, ko nekdo jasno izrazi svoj "ne" in ne želi odnosa, ker pa se posiljevalec ne ustavi, se vseeno zgodi organska sprememba v telesu in žrtev doživi orgazem, pri tem pa se gnusi sama sebi? Pri takih primerih je še huje, ker je krivda žrtve intenzivna in posiljevalca sploh ne zmorejo prijaviti.
Vam je poznan izraz Stockholmski sindrom? Nanaša se na odnos med ugrabitelji in žrtvami, ampak je njegove vidike možno prepoznati v primerih spolne zlorabe, ko ima žrtev kljub gnusu in odporu močno potrebo, da storilca zaščiti, ali pa ji celo postane (spolno) privlačen. To je pogosto npr. pri tistih primerih, kjer so žrtve doživele incest v otroštvu. To sta le dve brutalni posledici, ki splošni javnosti načeloma nista samoumevni.
Hollywoodske igralke, ki so omenjene v kolumni, v resnici naj ne bi spisale pisem podpore. Quentin Tarantino je priznal, da je vedel za zlorabe, ker naj bi Weinstein nadlegoval celo njegovo ženo. Zgodbe igralk so precej jasne. Lupita Nyong'o, ki je zaslovela s filmom Dvanajst let suženj, se je izpostavila s svojim primerom, kjer se spolna zloraba ni zgodila v brutalni obliki posilstva. Rdeča nit je vseeno jasna: ob Weinsteinu je nenehno doživljala ponižanja, nespodobna povabila in kontinuirano postavljala razmejitve. Kot da je samoumevno, da jih mora. In preživela, kljub temu, da je njegove ponudbe za delo celo zavrnila. Ampak tudi ona o tem ni upala javno spregovoriti, ker se je bala javnega obsojanja. Šele druge prijave so ji dale pogum in spodbudile tudi njeno izpoved. Primer Lupite Nyong'o kaže na to, da prijave so pomembne in potrebne in da je treba žrtve opolnomočiti v to smer. Še bolj kot to, pa piše, da ni vedela, da živi v svetu, kjer bo komu mar za njeno izkustvo s producentom. Želi si, da bi že prej čutila, da obstaja svet, ki bi imel posluh za njeno bolečino, da bi vedela že prej, da pravica lahko obstaja.
Katera je vaša prva misel, ko slišite o spolnem nasilju? Bi raje zaščitili storilca ali žrtev? Kot terapevtka sem namreč vedno znova šokirana, ko med strokovnimi izobraževanji ali pa celo med svojimi znanci naletim na pavšalne izjave, kot na primer "zakaj se pa ni zaščitila?", "kaj je pa tam iskala?" ali "zakaj ga ni prijavila?". Ste kdaj pomislili, da ravno te izjave in dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen? Ravno takšno prelaganje krivde na žrtev tej onemogoča, da se postavi na noge. Poleg individualnega odgovora je seveda ključen tudi družbeni. Ob škandalu se nam vsem upravičeno zastavlja vprašanje, ali v 21. stoletju lahko ustvarimo svet, kjer bodo krivice dobile svoje ime in prostor na sodišču. V resnici pa tudi ni dovolj: prava krivica se lahko počasi in postopno izbriše le s popolnim priznavanjem tega, da smo drugega ranili. Prevzemanje odgovornosti je torej le začetek.
Opomba: članek je objavljen na Portalu Plus, v celoti pa dostopen tukaj.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
