Večni romantik Gašper Rifelj Odkrito.si

Ločitev zaznamovala Gašperja Riflja

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za petek, 25. maja

soči_stadion_nogomet Svet24.si

Navijači, pozor: opozarjajo pred ošpicami, ...

dolina triglavskih jezer, triglavska jezera Svet24.si

Razkrivamo največje slovenske veleposestnike

Selena Gomez Najstnica.si

Taylor Swift se je na odru pridružila Selena ...

poterbin 2 Njena.si

Dončićevo mamo označili za najlepšo na svetu

angelina jolie Njena.si

Angelino Jolie ločili od otrok

Ljubezenska zgodba: Zimski fotograf
| Revija Zvezde

Ljubezenska zgodba: Zimski fotograf

Naključja še vedno obstajajo ...

Zima je tisto leto pripravila kar nekaj presenečenj. Prvi sneg je zapadel že v začetku decembra, a je zaradi previsokih temperatur kmalu skopnel. Ljudje pa so nestrpno pričakovali bel božič. No, optimisti so ga dočakali in se veselili rahlega sneženja na predbožični večer, pesimisti pa so trmasto vztrajali, da tistih nekaj božičnih snežink ni nič. Zima je svoj pravi obraz pokazala šele januarja, ko je napadlo kar precej snega. Toliko ga je bilo, da so že celo »pesimisti« tarnali, češ da ga je več kot dovolj. A zima se ni dala. Proti koncu meseca je zemljanom poslala naslednjo belo pošiljko, ki je ljudem povzročila kar nekaj logističnih in praktičnih preglavic.
Katja se je te zimske idile zelo razveselila. Imela je srečo, njej sneg ni povzročal težav. V službo se je zlahka pripeljala z vlakom. Če pa bi se odločila za avtobus, bi jo praktično dostavil skoraj do vhoda v lekarno, kjer je bila zaposlena. Doma ji ni bilo treba kidati snega. V hiši je živela s starši in mlajšim bratom ter njegovim dekletom. Brat Jernej je bil tisti, ki je vsako leto pravil, da je sneg njegova »poslastica«. Nihče razen njega ga ni smel kidati. Da je to zastonj rekreacija, se je pogosto šalil. Namesto potenja v fitnesu.
Tistega sobotnega dne je praznovala dvaintrideseti rojstni dan. Sneg je prejšnjega večera povsem pojenjal, tako da je zjutraj skozi okno opazovala prekrasno zimsko idilo.
»Za rojstni dan si bom privoščila jutranji sprehod,« se je razveselila in že iskala primerna oblačila, pokrivalo in obutev.
V krogu družine je nameravala praznovati naslednjega dne, v krogu prijateljev pa naslednji vikend.
Sprehajala se je po sprehajalni potki v bližini gozdička. Počutila se je lahkotno in svobodno kot ptica na veji. Še posebej zato, ker je bila bolj redka obiskovalka. Precej zgodaj je namreč bilo.
Potem pa ji je nenadoma spodrsnilo. Krilila je z rokami, nekaj celo glasno jamrala, kljub temu pa se ji ni uspelo obdržati pokonci. Nerodno se je zložila po tleh, potem pa osramočeno pokukala izpod kape. Oh, da je ja ne bi kdo videl! O, zlomka! Neee! Kako se je lahko prav tedaj tam naslikal neki tip in stoji kar tam, nedaleč stran. Opazila je, da ima moški v roki fotoaparat. O, groza!
»Nehajte fotografirati!« je panično zakričala, ko se je hitela pobirati.
Moški je počasi in sprva začudeno spustil roko, v kateri je držal fotoaparat. Nato je besno zavpil, medtem ko je prihajala proti njemu: »Saj niste resni, gospodična! Zmotili ste me, ko sem skušal ujeti trik sončne, jutranje svetlobe z ivjem in zasneženimi iglavci v ozadju. Vse ste pokvarili. Ena uspela fotografija je kot balzam za mojo dušo, pa tudi za moje telo.«
»Joj, oprostite,« je hitela Katja popravljati nastalo škodo, čeprav je vedela, da je že storjena.
»Sem mislila, da ste hoteli mene ujeti v objektiv, ko sem nerodno padla,« je jecljala in v tistem že prispela do njega.
»Da bi fotografiral žensko bitje, ki se 'valja' po tleh?!« je začel njegov bes naraščati.
Potem pa iznenada čisto druga pesem … Usta si je prekril s fotoaparatom in z opravičujočim tonom izjavil: »Ježeš, zdaj pa vi meni oprostite. Za moj predolg jezik. Tako zelo ste pokriti, da sem vas komaj prepoznal.«
»Se poznava?« je izrazila glasno svoj dvom.
Moški, Katja je šele zdaj videla, kako je čeden, se je blago nasmehnil. Še bolj ji je bil všeč.
»Pred tremi meseci ste me rešili najhujših bolečin in me celo tolažili. Tako lepo ste me tolažili, še celo objeli ste me in mi dopovedali, da bo kmalu jutro, jaz pa da bom rešen vsega hudega. Praktično sem bil vaš pacient,« je bil njegov glas topel in mehak. Predvsem pa globok, da so se Katji od ugodja naježile dlake po telesu.
Z zanimanjem si ga je natančno ogledala in se v mislih lopnila po glavi. Seveda! Vsega se je spomnila, s podrobnostmi vred.
Tiste noči je bila v službi dežurna. Okoli treh ponoči je nekdo prijokal v lekarno zaradi bolečega in oteklega zoba. »Njen« fotograf! Zasmilil se ji je, zato ga je tolažila z besedami. Ko je videla, da mu zaradi bolečin tečejo solze, si ni mogla pomagati in ga je celo objela. Še nekaj ur in bo pri svoji zobozdravnici že na vrsti, mu je uspela dopovedati.
Tistega zimskega sobotnega jutra se je Katji odvrtel film o tem, kako je ona doživela tisti objem, tam v lekarni. Ko se ga je dotaknila, je začutila zelo prijetne vibracije. Dražljaje, ki spominjajo na zaljubljenost. Takrat se je seveda tistih svojih občutkov sramovala. Niti malo niso bili »primerni«. Zato jih je v mislih potisnila nekam zelo globoko, nekam na dno najbolj skritih in skrivnih misli. Zdaj pa je vse privrelo na plan.
»Spomnim se. Kako ste? Zob rešen?« je skušala ostati mirna, čeprav je v njej divjal vihar.
»Ja, vse se je uredilo. Zob je pozdravljen, na njem kraljuje zalivka. Sicer se vam pa lahko predstavim. Izak sem,« ji je ponudil roko. Potem je kot v šali povedal, da je samski in zato »blodi ob jutrih takole naokoli«.
Katji je srce veselo poskočilo. Samski je. In kot mimogrede ji je to omenil. Ji je dal vedeti, da je prost zanjo?
»Ja, tudi jaz sem sama, vem, kako je to.«
Joj, pa se je izdala. Še sama ni vedela, ali je to storila namerno ali nenamerno.
Izak se ji je nasmehnil in jo vprašal: »Vam lahko vrnem en topel objem?«
Takoj je bila za.
»Kako to, da ste tu tako zgodaj?« je previdno dejal.
»Enostavno. Za rojstni dan mi prija jutranja samota.«
»Rojstni dan imaš?!« je Izak prešel na tikanje. Nato je dodal: »Odpade samota. Danes se me ne boš ves dan rešila. Praznuješ, jaz pa sem ti toliko dolžan. Na čaj te bom odpeljal in na kavo ter rogljiček, potem se bova vrnila sem in se tukaj naokoli sprehodila. No, in zatem bo že čas za kosilce.«
Katja je v sebi zažarela. Ko jo je prižel na prsi, je tudi njega zadelo kot strela z jasnega. Takšni silno lepi občutki ga niso prežemali niti ob njegovem prejšnjem dekletu. Ob Katji se je počutil ljubljenega in zaljubljenega. Pa komaj jo je spoznal. Kako je to mogoče? Torej utegne to prerasti v mnogo več. Upal je, da tudi Katja čuti kaj podobnega. Ni še vedel, da se v njegovem objemu topi od sreče. Da je zaljubljena do ušes.
»Takole lepega darila za rojstni dan pa nisem niti v sanjah zaslutila,« je zvečer pred spanjem z nasmeškom na ustnicah pomislila in se prijela za trebuh. Zato, da ji tisti prijetni metuljčki ne bi pobegnili.
Tako se je tistega zimskega dne med Katjo in njenim »pacientom-fotografom« rodila ljubezen, ki danes, po letu dni, še vedno traja in se krepi.