Potem ko sta se dobivala tri mesece, je čutila, da je med njima nekaj več kot le zaljubljenost. Nekajkrat se je v mislih že videla, kako živita skupaj, saj sta se odlično ujemala v vseh pogledih in dejanjih. Potem pa se je njena sreča nekega večera sesula v prah, ko se je Mark prijokal k njej.

»Mojca, moja bivša je noseča. Z mano. Že pet mesecev, pa nobenemu ni črhnila niti besedice,« je komaj izdavil skozi solze. Tino je noro stiskalo pri srcu, a bila je popolnoma nemočna. Zanj bi se bila pripravljena boriti z drugo žensko, vendar je bil na poti otrok. Njegov otrok! In z njim se ni mogla primerjati, mu konkurirati. Bil je njegova kri, ona pa je bila le punca, ki jo je spoznal pred pičlimi tremi meseci. Vedela je, kako bo izbral. »Vse to je zaradi otroka. Saj veš, da je ne ljubim. Še prenašam jo komaj. Tebe ljubim, Tina! In to se ne bo nikoli spremenilo,« ji je povedal, ko jo je v slovo poljubil. In potem je izginil iz njenega življenja. Še mesece po tistem se ji je pred očmi risal njegov obraz in vsakokrat je ob tem bridko zajokala. Potem pa je spomine nanj zaklenila v najbolj skrit kotiček svojega srca. Čez dobri dve leti je v njeno življenje vstopil Jure. Vanj ni bila noro zaljubljena, ji je bil pa všeč, ker je bil zelo vztrajen in jo je na koncu prepričal, da je postala njegovo dekle. Kmalu sta se odločila, da bosta zaživela skupaj. Njuna zveza je bila sicer brez velike strasti, brez vzponov, a tudi brez padcev. Kmalu sta se poročila in se preselila v skupno stanovanje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

5 najpogostejših razlogov, zakaj izgorevamo ženske

Vsakdanje življenje poteka v nenehnem hitenju, s stalnim pritiskom in izzivi tako doma kot na delovnem mestu. Vsak trenutek je izkoriščen za dosego ciljev, a v tem hitrem tempu žal marsikatera pozabi na enega izmed najpomembnejših dejavnikov – lastno dobro počutje in zdravje. Stres, izgorelost in občutek nenehnega pritiska postajajo sinonim za sodobni način življenja, ki ga vodi neskončna tekma za uspehom.

Bilo je osem mesecev po poroki, ko je Tina sredi Celja in vrveža ljudi zagledala znan obraz. Bil je Mark. Štiri leta ga ni videla, a ga je takoj spoznala. Nič se ni spremenil. Deloval je malo bolj zrelo in zato le še bolj privlačno. Srce ji je nemirno poskočilo. Hotela se je narediti nevidno, a jo je seveda tudi on opazil. Ko je pristopil do nje, jo je prisrčno objel in jo povabil na pijačo. Ko je videl njen poročni prstan, jo je vprašal: »Pa ne, da si se tudi ti poročila zaradi ...« Z očmi je pokazal na njen zaobljeni trebušček. »Ne, nisem. Zanosila sem dva meseca po poroki,« mu je odgovorila. »Torej si se poročila iz ljubezni?« je rinil vanjo z zoprnimi vprašanji. Zazdelo se ji je, da se mu v očeh nabirajo solze.

»Reciva, da z Juretom živiva v slogi in sožitju. Zdaj pa še ti. Kje živite? Imata z ženo enega ali več otrok?« je speljala pogovor v drugo smer. »Samo Evo. Kmalu bo stara štiri leta. Pomeni mi vse na svetu. Z Mojco shajava bolj ali manj uspešno,« je Mark pogledal Tino naravnost v oči. Čeprav je bila noseča, ga je privlačila kot takrat, ko je še s ploskim trebuhom letala okoli. Tudi v Tini so se porajala prijetna čustva, a jih je poskušala zatreti. Ne smem si dovoliti, da me preplavijo čustva, je sama pri sebi premlevala v glavi. Noseča sem. Tu je tudi Jure.

Čeprav sta oba vedela, da ni pametno, da se še kdaj srečata, sta si izmenjala telefonski številki. Vedela sta, da so možnosti za takšna naključna srečanja zelo majhna, saj sta živela skorajda 40 kilometrov narazen. In res sta se slišala po telefonu ter se dogovorila za srečanje. Dvakrat sta šla na pijačo, potem pa sta si dokončno priznala, da sta strast in hrepenenje prevelika, da se komaj zadržujeta, da ne planeta drug na drugega in da nočeta nikogar prizadeti. Na koncu sta sklenila, da se ne bosta več videvala!

Tina je še kar nekaj mesecev po tihem mislila nanj, čeprav je imela dovolj dela s hčerkico Julijo. Naposled so spomin na Marka zasenčile vsakodnevne skrbi. Življenje je steklo po utečenih tirnicah. Leto, dve ... Julija je ostala edinka. Ne Tina ne Jure si nista želela več naraščaja. V njunem življenju še vedno ni bilo nobenih pretresov. Tina je imela moža rada, ne bi ga mogla prizadeti, čeprav je v zadnjem času opažala, da je postajal vedno bolj osoren in zadržan. Poudarjal je, da potrebuje čas zase. Tina mu ni nasprotovala. Njegovih nenadnih izhodov sploh ni komentirala. Mislila je, da se bo slej ko prej naveličal gostiln in kolegov. A ker se to ni zgodilo, je spremenila taktiko. Začela ga je vabiti sem in tja, pa na druženja s prijatelji, vendar je doživela pravi šok, ker jo je grobo zavrnil. Nekega dne je Julija založila šolski učbenik in ga je iskala po vsem stanovanju. Ko je v spalnici pristavila stol, da bo pogledala še na omaro, je po nesreči brcnila Juretovo omarico. Tako so se knjige, ki so bile na njej, vsule po tleh. Tina ji je priskočila na pomoč, nenadoma pa je iz ene od knjig padla na tla fotografija. Ogledala si jo je in ni mogla verjeti svojim očem. Na njej sta bila Mark in očitno njegova hčerka. Njen Mark. Kako se je znašel med Juretovimi rečmi? Še istega dne jo je pokazala Juretu in čakala na pojasnilo. Jure se je zazrl v fotografijo in mirno dejal: »To je njena hči Evita. Pozabil sem ji vrniti foto-grafijo!«Več mu ni bilo treba govoriti. Tina je zdaj razumela, da je pravzaprav fotografija tam zaradi deklice. Jure torej pozna Markovo ženo. Tisoče vprašanj se ji je podilo po glavi. Začelo se ji je svitati, da sta verjetno Jure in tista Mojca ...

Jure je opazil, kaj se dogaja z ženo, in se je odločil, da bo povsem neposreden. Počasi je začel: »Da, jaz in mati te deklice sva zaljubljena že skoraj eno leto. Mislila sva, da naju bo minilo in se bova brez težav razšla, vendar ni tako. Ne morem se vrniti k tebi, če ljubim njo. Rad bi živel z njo. Tina, nima smisla, da še vztrajava skupaj, če ljubim drugo.«Tina ni vedela, kaj naj naredi. Ob Juretovih besedah ji je šlo na bruhanje. Komaj je ostala pokonci. »Povej mi, ali je ta deklica Evita, mož tvoje ljubice pa Mark?« ji je uspelo vprašati.»Od kod pa ti veš, kako je ime njenemu možu?« je bil osupel Jure.

»Očitno sva si z Markom usojena. Zdaj, ko naju je doletela še enaka nesreča, še toliko bolj,« je bolj sebi kot Juretu odgovorila na Juretovo vprašanje. Potem se je obrnila na peti in odšla v spalnico, kjer je vzela potovalko z nekaj oblačili zase in za Julijo. »Za dva dni grem k mami. Do takrat izprazni svojo omaro in pojdi. Nočem te več videti. Ločitvene papirje boš dobil na naslov svojih staršev.« Jure je samo presenečeno gledal za njo, kako je skupaj z Julijo sedla v družinski avto in se odpeljala. Tri mesece po tistem je potrebovala, da je zbrala pogum in poklicala Marka. Sedela sta na kavi in premlevala dogodke preteklih mesecev. Tudi sam je bil šokiran, ko je izvedel, s kom se je Mojca zapletla v avanturo. Nista vedela, naj jokata ali se smejita. Oba sta bila sredi ločitvenega procesa. In končno se je kazala možnost, da bi lahko bila skupaj. No, morda še ne takoj ... Kajti, neke rane potrebujejo čas, da se zacelijo. A imela sta drug drugega, bila sta si v oporo v težkih časih. Pa v tolažbo! Čeprav sta vedela, da ne bo ostalo le pri tem. Slej ko prej bo eden od njiju naredil korak naprej in počasi, ampak res počasi bosta začela graditi novo ljubezen na trdnih temeljih.