Šele ko zmedeni stojimo na pogorišču naših odločitev, pričnemo tuhtati, da so bili vsi tisti znaki prej morda vendarle vredni pozornosti. In to se nam dogaja na čisto vseh področjih - v službi, ko do konca ne vemo, ali smo si izbrali pravo karierno pot, v družini, ko nikoli nismo prepričani, ali otroke vzgajamo prav, v naših razvadah, ko ne dojamemo, da smo alkoholiki, dokler nam tega ne pove zdravnik, in seveda tudi v odnosih.

Vztrajanje v ignoranci

Odnosi so verjetno od vseh naštetih situacij najbolj izrazit primer našega vztrajanja v ignoranci. Medtem ko premnoge ženske revije že z naslovnic neprestano kličejo, da naj pogledamo globlje v odnos (seveda vaša Liza Maja prav ne kriči, ampak strokovno piše), v katerem smo, da odkrijemo, ali je to tisto pravo, tega ne jemljemo resno, dokler ne sedimo v manjši odvetniški pisarni in poskušamo po zakonitih postavkah določiti, kdo bo odslej legalni skrbnik mačka in ginseng bonsaja iz dnevne sobe.

Postavite si pravilno vprašanje

Ne spreglejte

Ne spreglejte

V Benetkah od danes vstopnina za dnevne obiskovalce

V Benetkah bodo dnevnim obiskovalcem danes začeli zaračunavati za vstop v mesto, kar je prvi tak primer v svetu. Obiskovalci bodo morali ob določenih dnevih plačati vstopnino pet evrov, sprva poskusno do sredine julija.

Problem je morebiti v tem, da se na tem mestu običajno postavlja napačno vprašanje. Revije namreč vprašajo »Je on tisti pravi«, kar v bistvu ni dejanska informacija, ki jo potrebujemo. Bolj pravilno bi se vprašanje glasilo: »Ali naju ta odnos, v katerem sva, počasi ubija in tega ne opaziva? Ali je meni prijetno v tem odnosu ali sem se pač navadila na rutino in bi v resnici rada nekaj več, pa čeprav ostanem samska?«

Trenutno obstaja le ena preverljiva metoda, po kateri lahko dobimo najbolj zanesljiv odgovor. Osebo, s katero smo, sprejmemo za tisto pravo in edino, se ji predamo za naslednjih deset let, potem emocionalno kolapsiramo, se ločimo in dve leti kasneje ugotovimo, da v bistvu nikoli nismo bila dobra izbira drug za drugega. Če ne bi radi zapravili 12 let za vsakega potencialnega partnerja le zato, da na koncu ugotovite, da nista kompatibilna, pa lahko izberete tudi bližnjico.

A preden se pogovorimo o tej bližnjici, naj dodamo, da slaba razmerja niso inherentno nič uničujočega in tudi nič nenavadnega. Pri slabem razmerju je tako kot pri dobrem spancu - cenite ga lahko šele, ko je končan. Vsako slabo razmerje je izkušnja, a večine, če ne kar vseh, ne opazimo dovolj zgodaj.

Ko vpetosti v slabo razmerje ne zaznamo

Seveda obstajajo tudi tiste najbolj eksplicitne sorte slabih razmerij, v katerih partnerja komunicirata izključno z dretjem in metanjem krožnikov ali pa kjer tajnica pozna njegovo anatomsko strukturo bolje kot njegova žena. Iz teh razmerij je veliko lažje oditi, saj ponujajo jasne znake, zaradi katerih se lahko odločimo za ultimativni rez. Potem pa so tu tista druga, bolj pogosta slaba razmerja. To so razmerja, v katera smo vpeti z najintimnejšimi čustvi, ker nam ne dajejo zelo očitnih razlogov, da ne bi bili. Razmerja, v katerih se odpremo in si dovolimo biti ranljivi. To so v bistvu razmerja, za katera resnično verjamemo, da lahko uspejo, medtem ko v resnici začnejo gniti pod površino že takoj po treh uvodnih medenih tednih.

Ne vemo, kaj je narobe

Čutimo, da nismo srečni, vendar ne znamo s prstom pokazati na pravi razlog. Razmišljamo, da je krivda v naših nepospravljenih mislih, zato se prepričamo, da smo le naveličani ali pa da je zgolj faza. Prepričamo se, da bo kmalu bolje, in zatremo misel na tisti notranji glas, ki nam nekje v ozadju možganskega debla tuli, da naj že končno spakiramo kovčke in se poberemo.

Bližnjica do spoznanja

Ena od poti do odgovorov je seveda ta, da svoje stanje opišemo profesionalnemu psihologu in upamo, da ne bo začel obupano odkimavati in spraševati, ali lahko naš primer uporabi pri svoji naslednji dispoziciji. Druga bližnjica pa le zahteva, da si odgovorimo na eno samo zelo preprosto vprašanje: Ali je naša ljubezen do izbrane osebe osnovana na nekaterih pogojih, za katere upamo, da jih bo izpolnila kasneje v odnosu? Konkretneje - ste kdaj razmišljali, kako radi imate svojega partnerja, kadar ni pijan? Ali pa, ste kdaj razmišljali, da bi bila vaša partnerka super seksi, če bi izgubila 15 kilogramov? Če ljubite zgolj potencial osebe in ne osebe, kakršna je, to na dolgi rok ne deluje.

Tudi če se po neki pravljični formuli ti pogoji izpolnijo, v ozadju ostane zamera - ali zato, ker smo izsilili, da se oseba spremeni po naših željah, ali pa zato, ker je nismo znali ljubiti tudi takrat, ko ni ustrezala vsem našim standardom. In ta zamera, četudi sprva skrita, se bo manifestirala in prej ali slej pokazala svojo črno dušo. Takrat bo sledil neizogiben konec in vsi prijatelji nam bodo potem rekli, da so se čudili, da sva sploh zdržala tako dolgo skupaj. In ne bomo jim mogli zameriti. Ker tudi če bi nas že prej opozorili, jih tako ali tako ne bi poslušali.