Savina Atai je grški pravljici pomahala v slovo in se odpravila na Novo Zelandijo. Vest, da je razmerje z Giorgosom končano in da je zaročena z Američanom, pa je dala slutiti, da svetlolaska v Grčiji ni bila pomirjena in srečna.

Čas je za novo zgodbo …

'Kaj bodo pa drugi rekli?' Ne, Savina Atai ni dovolila, da bi jo ta misel odvrnila do sreče, za katero je neutrudno prosila zadnji dve leti. Ob glasu črvička, ki ji je načenjal zavest s šepetanjem, naj vendarle počaka, da se bodo drugi navadili, je pogumno zamahnila z roko in sledila vse glasnejšemu klicu. "Savina, takih iskric v očeh še nikdar nisi imela. Niti kot najstnica. Ne opravičuj se za svojo novo srečo. Ne samo, da si jo zaslužiš - PRIPADA TI," ji je pred odhodom na Novo Zelandijo dejala Irena, ženska, ki je zanjo skrbela kot mati.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Izšel priročnik za delo z osebami z avtizmom od predšolske vzgoje do zaposlitve

V okviru projekta Podpora zaposlenim v vzgoji in izobraževanju je izšel priročnik za delo z osebami z avtizmom od predšolske vzgoje do zaposlitve. Priročnik vsebuje praktične nasvete za zgodnje odkrivanje avtizma in celovito podporo ljudem z avtizmom. Ponuja tudi različne pedagoške pristope poučevanja in strategije za boljše vključevanje.

Pa je odšla, v spodnjem zapisu pa strnila občutke, ki so jo obdajali pred veliko odločitvijo in ki bodo morda opogumili še kakšno dušo, da sledi svojim sanjam.

Izpod Savininega peresa

»To velja tudi zate, Tebe, ki to bereš. Pripada ti, da živiš svoje sanje. Včasih nam življenje zapre kakšna vrata zato, da se lahko odpre novo okno. Sprejmi to darilo. Sprejmiva ga. Jaz sem zadnji dve leti v balončke pridno pisala in risala kakšno življenje si želim. In predvsem, kakšen intimni odnos si želim. Vztrajala sem v tej vibraciji tudi, ko je bilo okoli mene vse prej kot to. Seveda sem padla iz nje. A sem se vračala. Znova in znova. Odločena. 

In potem. Se je najprej zgodil velik potres. Zaprl je vrata. Zapahnil. In potem. Se je ta vibracija uresničila. Razumska Savina pa je padla v paniko: "Ni še čas. Nisem še pripravljena!"

Pa želela sem si paket dobiti preko vrat, ne preko okna. Pa moram še malo počakati. Čas mora še preteči. Predvsem zaradi drugih, da se navadijo. Kaj bodo pa rekli? Še jaz ne razumem preobratov in hitrosti, kako jih bodo drugi. Savina, ki ni vredna in ne zna sprejemati, je našla kup razlogov, zakaj še ne. 

Življenje je zmajevalo z glavo:  "Punca Lunca, kaj naj s tabo?! Želiš si. Prosiš. Dobiš. Natančna dostava!!!! Zdaj pa ne sprejmeš paketa?! Ker je preko okna, ne vrat?! Si pa trmasta. Pa spet se pomanšuješ?! Samosabotiraš. Kaznuješ. Odlašaš.  Opravičuješ. Skrbi te za vse, razen zase ne.  Kako naj poskrbim zate, če ti ne skrbiš zase?! A si tako navajena trpeti, da se bojiš živeti?!

Včasih se nekaj na videz zgodi zelo na hitro, je pa v resnici rezultat let in let dela! Sprejmi. Tukaj je. Zdaj. Čas je. Vredna si. Ta trenutek je vse, kar je. Sprejmi ga. Prosim. ŽIVI!" Nasmehnila sem se.  In odprla paket, ter srce. Vsak dan se nasmehniva majhnih glasovom samosabotaže in pomanjšavanja v sebi. Objemiva jih. Slišiva jih.  A naj ne vodijo najinega življenja. Srce naj ga vodi.«

##INSTAGRAM-B8YPRJMlhkS##

Sabina piše novo pravljico ...