Kaj vas je prepričalo, da ste sprejeli vlogo v filmu Vsi proti vsem?

Absolutno je za to odgovoren Andrej Košak. Sodelovala sva že pri njegovem prejšnjem filmu, Stanje šoka. Dobro sva se ujela. Poklical me je, mi razložil idejo in zgodbo, drugo je posledica. (smeh)

Kako je bilo delati s Košakom in ekipo?

Moram reči, da smo se imeli zelo fino. Andrej je zelo dobro vedel, kako združiti lastno željo in igralsko svobodo. Dobro sva sodelovala, kar si štejem v veliko zadovoljstvo. Prav tako se je odlično dopolnjeval z direktorjem fotografije Jasonom Mannom, zaupal mu je, tako da je večji del pozornosti namenil nam, igralcem.

V filmu igrate predstavnico za stike z javnostmi Jožico, močno in odločno žensko. Ste takšni tudi zasebno?

Odločna sem, sicer pa precej drugačna od Jožice. Rada imam družino in njen mir.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Marjetko in Rudija razdvojili, a sta našla pot nazaj

Čeprav sta bila Marjetka in Rudi na neprijetnosti pripravljena, so dogodki vodili do napetosti, tekom katerih sta izgubila nadzor nad dogajanjem. Marjetka nam je zaupala, kaj se je zgodilo med in po snemanju …

Kako ste se lotili oblikovanja vloge? Ste jo ustvarili po kakšni realni osebi?

Nobene konkretne osebe nisem imela pred očmi. Iskala sem tisto, kar me je najbolj zanimalo. Bližina, intima, prevare, razočaranja in laži. Večni zakaj in odgovore nanj.

Jožica naredi vse za lagodno življenje. Za kaj in za koga bi vi naredili vse?

Absolutno za družino. Sofia in Aljoša sta vedno na prvem mestu. Klišejski odgovor, a iskren.

Koliko pa ste pripravljeni narediti za vlogo? Bi se bili na primer pripravljeni zrediti ali shujšati za 20 kilogramov?

Skrajnosti so me od nekdaj privlačile. Zunanje transformacije lahko dajo še večji zagon in večjo spodbudo, motivacijo raziskovanja in analize značaja. Čas priprav je pri takšni zadevi prav gotovo daljši, kar je dobrodošlo.

Ste kdaj začutili, da ste se preveč vživeli v vlogo, da ste že prestopili tisto zdravo mejo?

Zame je igra nekaj lepega, pozitivnega in strastnega. Ne, nikoli nisem začutila, da bi prestopila mejo, ker potem to ni več igra, ampak psihoterapija. Upam, da je ne bom nikoli.

Glede na to, da ste zelo brhki, ste bili kdaj žrtev stereotipov, da lepota in pamet ne gresta skupaj?

Seveda. Od nekdaj. Pa s tem, da komika ni za brhka dekleta. (smeh) Dokazala sem nasprotno. Nehala sem se boriti s stereotipom, ampak sem ga prijela za roge in tekla vštric z njim. (smeh) Imela sem tudi srečo, da sem po končani igralski akademiji lahko preigravala karakterno različne vloge. Od ljubic do hčera, prevaranih žensk, ubogih mater in tako dalje. Skratka, različne karakterne vloge, ki niso bile najprej namenjene brhkim dekletom. (smeh)

Zaradi vloge Marjane v drami Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena so vas na Berlinalu izbrali za vzhajajočo zvezdo. So s tem prišle zanimive ponudbe?

Nekaj jih je bilo. Je pa to zelo veliko kolesje in tudi drugim kolegom, ki so bili deležni enake nagrade, ni bilo ravno posejano z rožicami. Takrat sem dobila tujega agenta, ki ga je imelo tudi nekaj mojih kolegov, in kar nekaj let sva dobro sodelovala. Nikoli ne veš, kaj je tisto, kar odloča.

Ste si želeli oziroma si še želite kariere v tujini?

Nisem si toliko želela kariere v tujini kot več dela pri filmu. Vedno se mi je zdelo, da se pri nas ne snema dovolj. Sicer se je v zadnjih letih produkcija povečala – na primer 18. februarja bom imela kar drugo premiero slovenskega filma v tem letu, in sicer filma Ne pozabi dihati Martina Turka, v katerem igram mamo Almo. Pri nas je to prej redkost kot pravilo. Zelo rada imam film, in ko sem bila mlajša, sem si želela, da bi živela tukaj, hkrati pa delala tudi v tujini.

Serije vas ne zanimajo?

Obožujem serije. Predvsem te krajšega formata, kriminalke, drame in podobno. Prav tako se mi zdi fino, da so začeli snemati slovenske žajfnice; igralci dobijo priložnost, dela je več in več je prepoznavnosti. Sicer bi sama ob tempu, ki ga zahtevata Mestno gledališče in družina, težko našla čas za ta tip nadaljevanke. Kakšno krajšo bi pa z veseljem snemala. (smeh)

So se vam, odkar imate družino, poklicne prioritete spremenile?

Absolutno. Ko dobiš otroka, se ti življenje spremeni in tvoja prioriteta je to bitje pred tabo, čeprav imam zelo rada svoje delo. Sofii vsak večer rečem, da grem delat in da to zelo rada počnem, in zdi se mi, da je tudi njej lažje. Z veseljem gre kdaj z mano na kakšno popoldansko predstavo, kadar nimava varstva. Oba imava starše namreč na Ptuju in na Cankovi v Prekmurju. Tako Sofia kdaj postane tudi del naše gledališke družine. (smeh)

Ali kdaj komentira vašo igro?

Sofi je oboževalka igre. Vedno mi pove, kaj si misli, ali je stvar dobra, komična ali dolgočasna. (smeh)

Vam je zaradi urnikov, ki jih imate kot igralka, kdaj žal, da niste raje izbrali kakšnega drugega poklica?

Niti ne, čeprav sem pod prvo izbiro vpisala medicino. Sem se tu pa tam vprašala, kako bi bilo, če bi postala zdravnica. Prav tako bi delala z ljudmi, a vendarle bi bilo vse drugače. Lahko bi celo rekla, da je igralski poklic moj hobi. Še vedno ga imam rada, do njega čutim določeno strast. Rada raziskujem, iščem, odkrivam vse te skrite osebe, ki so v nas samih.

Vaš mož, oglaševalski guru Aljoša Bagola, je doživel izgorelost, kar je opisal tudi v svoji knjižni uspešnici Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke. Kako sta, če sploh sta, to občutili vidve s Sofio?

Seveda sva občutili, saj temu ne moreš ubežati. Stali sva mu ob strani. Aljoša se je zelo trudil, da Sofia ne bi bila preveč obremenjena s tem, in mislim, da mu je zelo dobro uspelo. Jaz sem se počutila nemočno, ker sem bila velikokrat opazovalka, sogovornica in seveda poslušalka. Je pa vseeno potreboval dodatno pomoč in mi je bilo všeč, da je to priznal, veliko jih ne. Ta kombinacija je potem prinesla rezultat in proces okrevanja je bil morda prav zaradi tega nekoliko krajši.

Kako so se potem, ko je Aljoša stvari vzel v svoje roke, spremenile stvari doma?

Več časa smo namenili drug drugemu. Ščitili smo se bolj kot običajno. Bili smo bolj na »izi«. Skoraj s šibo sem ga prepričala za redno športno in mentalno aktivnost, ki jo je našel v nanbudoju. Še danes ga vadi in ga ima zelo rad. Redna struktura in vztrajanje sta pri okrevanju še kako dobrodošla.

Ste tudi vi že kdaj doživeli izgorelost?

Ne. V taki obliki kot Aljoša nikakor. Kadar sem začutila, da sem šla čez svoje zmožnosti, sem hitro iskala balans za nazaj. Mogoče sem bila najbliže tem občutkom, ko sem bila v Berlinu, a spet ne morem trditi zagotovo, saj sem se ravno takrat na sveže zaljubila. V svojega bodočega moža Bagolo. (smeh) Po naravi sem precej vedra in sem si do zdaj vedno znala osmisliti žalost, da je ostala kratkotrajna, kar pomeni, da sem vedno še bila dovolj pri močeh. Do zdaj mi je to zmeraj uspelo, a take oblike, s kakršno se je srečal Aljoša, pa, hvala bogu, nikoli nisem doživela.

Z Aljošo veljata za zelo usklajen par, vedno pride na vaše premiere, tudi vi ga spremljate na njegovih stvareh. Kaj vam pomeni takšna podpora?

Zaupanje, toplino in izraz naklonjenosti. Skoraj tako kot dihanje. Zdi se mi pomembno, da se partnerji v življenju podpirajo in se opazujejo, spodbujajo, ali konstruktivno kritizirajo. Ampak o tem se lahko pogovarjajo samo, če so prisotni v njihovih življenjih. Najhujša je odsotnost.

Zagotovo pa se kdaj tudi spreta ...

Seveda, normalno, nič ni tako idealno. Tudi Sofia je kdaj zraven in takrat ji rečeva: »Glej, trenutno se strinjava, da se ne strinjava.« (smeh)

Zaradi česa se najpogosteje spreta?

Ne vem, največkrat zaradi obilice dela in vzajemne utrujenosti (smeh).

Se po prepiru takoj pobotata ali kateri kuha mulo?

Aljoša je bolj nagnjen h kujanju. Jaz sem čez 15 minut čisto v redu. (smeh) A če primerjam z včasih, ko se je kujal dlje, poleg tega bova kmalu zabeležila desetko, moram reči, da nama gre kar dobro. (smeh)

Ali Aljoša in Sofia še doma igrata na kitaro? Pred časom se je namreč Aljoša na družbenih omrežjih pošalil, da jo bosta kmalu na ulicah okrog nas, ker ju boste vi vrgli ven ...

Sofia je imela najprej blazno željo, potem pa je ta seveda malo usahnila. Za zdaj je ne siliva. Mislim, da bo šla prihodnje leto v glasbeno šolo. Bi pa rada, da sama izrazi to željo.

Kaj pa vas še čaka v matičnem teatru v tej gledališki sezoni?

V tej sezoni sem imela premieri predstav Dragi, doma sem! in Za narodov blagor. Trenutno imam okrog 15 predstav na mesec.