Strupeni dušični odpadki
Glavna težava beljakovin, ki jih dobimo s prehrano, je njihova presnovljivost. Ena sama beljakovina je namreč sestavljena iz več tisoč aminokislin, ki pa se lahko absorbirajo v kri skozi stene tankega črevesa šele, ko prebava beljakovine razgradi, za kar potrebuje desetkrat več energije kot za razgradnjo ogljikovih hidratov. »A to še ni največji problem. Glavni problem je predelava in izločanje odpadkov presnove aminokislin na celični ravni. Celica namreč za ustvarjanje lastnih beljakovin potrebuje osem esencialnih aminokislin v prav določenem razmerju MAP (Master Amino acid Pattern), ki določa, kakšen bo anabolni izkoristek beljakovin,« pojasni dr. Iztok Ostan, docent na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani ter avtor številnih knjig in člankov o prehrani in zdravem načinu življenja.
Če zmanjka samo ena …
Beljakovine so sestavljene iz dvajsetih aminokislin, pri čemer jih dvanajst proizvedejo človeške celice same, ostalih osem esencialnih aminokislin pa moramo v telo vnesti s hrano, saj jih telo samo ne more ustvariti. Če v celici zmanjka le ena od osmih esencialnih aminokislin, celica vse s hrano pridobljene aminokisline razgradi v dušične odpadke, prav tako pa ne more ustvariti niti ene svoje beljakovine!
»Znanstveniki so ugotovili, da žal nobena beljakovinska hrana ne vsebuje aminokislin v za človeka idealnem razmerju. Katero koli beljakovinsko hrano užijemo, na celični ravni prej ali slej zmanjka katere od osmih esencialnih aminokislin in takrat celica razgradi preostale aminokisline v strupene dušične odpadke, ki jih je zelo veliko,« nadaljuje Ostan. Inštitut INRC (International Nutrition Research Center), ki se od leta 1970 ukvarja tudi s problematiko prevelike telesne teže v ZDA, je ugotovil, da je celo pri kokošjih jajcih, ki so znana kot živila z največjim anabolnim izkoristkom, na celični ravni odpadnih aminokislin kar 52 odstotkov. »To je tako, kot če bi poleg koristnih aminokislin iz jajc zaužili še žlico amonijaka. Pri mesu in mlečnih izdelkih pa je odpadnih aminokislin še več,« dodaja sogovornik.
Dosežen le minimum
Kaj pa rastlinske beljakovine? Je pri uživanju stročnic, ki spadajo med beljakovinsko popolna živila, saj vsebujejo vseh osem esencialnih aminokislin, na celični ravni manj strupenih odpadkov? »Ker je v živalskih beljakovinah razmerje esencialnih aminokislin praviloma bolj podobno človeškemu kot v rastlinskih beljakovinah, je tudi njihov anabolni izkoristek praviloma višji kot pri rastlinskih, pri katerih (po izsledkih inštituta INRC) ta ni višji od 18 odstotkov,« pove dr. Ostan. Z živalskimi beljakovinami se boste torej hitreje beljakovinsko najedli kot z rastlinskimi in pridelali manj dušičnih odpadkov. Vendar pa imajo rastlinske beljakovine drugo pomembno prednost pred živalskimi. »Živalske beljakovine vsebujejo presežek esencialne aminokisline metionin, pri razgradnji katere v celici nastaja snov homocistein, ki skrajšuje življenjsko dobo, spodbuja razvoj raka, srčno-žilnih obolenj in drugih bolezni. Živalske beljakovine torej res ustvarjajo manj dušičnih odpadkov kot rastlinske, a so ti bolj strupeni oziroma škodljivi za človekovo zdravje,« pojasni sogovornik.
Prav ta 'strupenost' živalskih beljakovin je eden od razlogov, zaradi katerega se veliko ljudi odloči za veganstvo, ki pa prav tako ne zmore telesu zagotoviti optimalnega vnosa beljakovin. »Z vegansko hrano je mogoče doseči le minimum zaužitih beljakovin, to je devet odstotkov energijskega vnosa. Če bi namreč želeli doseči optimalnih 15 odstotkov, bi 75 kilogramov težka oseba morala vsak dan pojesti 900 gramov sveže soje ali dober kilogram tofuja ali dobra dva kilograma mešane zelenjave in žit. Toliko hrane pa preprosto ne moremo zaužiti, zato so vegani največkrat beljakovinsko suboptimalno prehranjeni,« opozarja dr. Ostan.
Klasična le za mlade in čile
Ob pomanjkanju beljakovin so idealna rešitev beljakovinska prehranska dopolnila, katerih največja prednost je ta, da so v njih beljakovine že razgrajene na aminokisline, zato praktično ne obremenjujejo prebave, kar je še posebno koristno za ljudi, ki imajo težave s prebavo beljakovin. Vendar pa je treba med beljakovinskimi prehranskimi dopolnili ločiti med klasičnimi (običajnimi) beljakovinskimi dopolnili (iz jajc, sirotke, soje, leče, fižola, riža in drugih beljakovinsko popolnih živil) in rekombiniranimi, ki se po prehranskih učinkih med seboj zelo razlikujejo. »Pri uživanju klasičnih beljakovinskih prehranskih dopolnil namreč ostaja še vedno nerešen glavni problem presnove beljakovin: množica dušičnih odpadkov. Za celice, do katerih pridejo po krvi in limfi aminokisline iz prebavnega trakta, je namreč vseeno, ali smo jih pridobili denimo iz jajca ali iz jajčnega prehranskega dopolnila. Razmerje aminokislin v njih je namreč enako, zato se v obeh primerih kar 52 odstotkov aminokislin pretvori v amonijak in druge dušične odpadke,« opozarja dr. Ostan. Pri drugih klasičnih beljakovinskih dopolnilih je odpadek še večji: pri beljakovinah iz sirotke se v dušične odpadke pretvori kar 84 odstotkov aminokislin, pri sojinih pa 83 odstotkov. Nič kaj bolje ni pri drugih rastlinskih beljakovinskih dodatkih, saj je pri njih odpadnih beljakovin vsaj 82 odstotkov.
foto: Thinkstock, Alesh Maatko
»Uživanje klasičnih beljakovinskih prehranskih dopolnil ni problem za mladega športnika, ki ima krepka jetra in ledvice. Za mnoge druge, ki imajo nekoliko opešane ledvice in jetra zaradi nakopičenih let, prestane bolezni (pri vsaki bolezni ošibijo tudi izločala), bolezni jeter ali ledvic ali iz kakšnega drugega vzroka, pa so tolikšni dušični odpadki prevelik zalogaj,« dodaja sogovornik. Preden se torej odločite za nakup beljakovinskega prehranskega dopolnila, preverite zdravstveno stanje svojega telesa, pri izbiri pa pazite tudi na to, da bo beljakovinsko prehransko dopolnilo certificirano preverjene kakovosti, saj »po nekaterih raziskavah kar 60 odstotkov prehranskih dopolnil ne vsebuje tega, kar proizvajalec navaja na deklaraciji«, opozarja dr. Ostan.
Optimalna so rekombinirana
In kaj preostane tistim, katerih zdravje se ne more primerjati z zdravjem mladega in krepkega športnika? »Idealna rešitev za tiste, ki potrebujejo dodaten vnos beljakovin, vendar je njihovo telo prešibko, da bi lahko brez težav izločilo dušične odpadke, ki nastajajo ob uživanju beljakovin s hrano ali klasičnimi beljakovinskimi prehranskimi dopolnili, so rekombinirana beljakovinska prehranska dopolnila, ki se lahko pohvalijo z odličnim anabolnim izkoristkom,« pojasnjuje dr. Ostan. Tovrstna dopolnila izdelujejo namreč tako, da pridobljene aminokisline (recimo iz jajc) najprej sortirajo na posamezne aminokisline, izmed katerih izberejo samo esencialne, ki jih potem ponovno sestavijo oziroma rekombinirajo v novem in človeku prijaznejšem razmerju. »Znanstveniki so desetletja eksperimentirali in poskušali najti kombinacije aminokislin z vse višjimi izkoristki. Leta 1998 je ekipi zdravnika prof. Maurizia Luca Morettija uspelo izdelati kombinacijo z najvišjim izkoristkom. Dosegli so namreč kar 99-odstotni anabolni izkoristek, kar pomeni, da so odkrili dolgo iskano idealno razmerje esencialnih aminokislin MAP ali slovensko OKA (optimalna kombinacija aminokislin),« razkriva sogovornik.
Ker pri uživanju beljakovinskih prehranskih dopolnil tipa OKA nastaja zanemarljivo malo odpadkov (le en odstotek), telo ne troši dragocene energije s predelavo odpadkov in je lahko regeneracija z beljakovinami zelo hitra. Ker so kontrolirano sestavljena, tovrstna dopolnila ne vsebujejo presežka metionina in zato ne spodbujajo razvoja raka, prav tako pa ne obremenjujejo prebave (beljakovine so namreč že razgrajene v aminokisline, kot to velja za vsa beljakovinska prehranska dopolnila) in se v 23 minutah po zaužitju absorbirajo v kri. Pa vendar, ali je uživanje takšnih beljakovinskih prehranskih dopolnil res preverjeno varno? »Obstaja 24 znanstvenih člankov zdravnikov, ki dokazujejo, da je uživanje dopolnil tipa OKA varno in učinkovito. Primerni naj bi bili za starejše, otroke s težavami v rasti, nosečnice in doječe matere, športnike, vegetarijance, pri hujšanju in mnogih boleznih. Povzetke študij sem objavil v knjigi Beljakovine za življenje in smrt (ARA, 2012),« pojasnjuje dr. Ostan, ki je tovrstna dopolnila preizkusil tudi na sebi in dosegel presenetljive rezultate. Osebne zgodbe več sto ljudi lahko preberete na spletni strani www.iztokostan.com.
Kakšni so znaki beljakovinske podhranjenosti?
- Prvi znanilci pomanjkanja beljakovin so nenehna želja po hrani (ne nujno beljakovinski), nejasna glava in pomanjkanje energije.
- Sledi poslabšanje zunanjega videza: manj prožna koža (gube), upadanje mišične mase, lasje brez leska in krhkejši nohti.
- Pri zelo veliki beljakovinski podhranjenosti trpijo vsi organi, saj se zmanjšuje število celic v njih, telo pa ne proizvaja dovolj encimov in hormonov. Zelo trpi zlasti imunski sistem, ki je z vsako naslednjo okužbo vse bolj na udaru. Raziskave kažejo, da je kar do 80 odstotkov rakavih bolnikov beljakovinsko podhranjenih, kar 40 odstotkov terminalnih rakavih bolnikov pa ne umre zaradi raka, pač pa zaradi posledic izčrpanosti telesa.
Komu najpogosteje primanjkuje beljakovin?
- Vegetarijancem, ki kljub skrbni izbiri prehrane težko poskrbijo za optimalen vnos beljakovin.
- Ljudem, starejšim od 45 let, ko začne upadati raven solne kisline v želodcu, s tem pa se zmanjša učinkovitost encimov za prebavo beljakovin. Zato so starostniki pogosto beljakovinsko podhranjeni, četudi količinsko zaužijejo dovolj beljakovin.
- Med nosečnostjo in dojenjem zaradi povečane porabe beljakovin.
- Med shujševalnimi kurami, ki se osredotočajo le na izgubo telesne teže, pozabijo pa na zadosten vnos beljakovin.
- V času poškodb in bolezni, ko mora imunski sistem na hitro namnožiti levkocite, presnova zaužitih beljakovin pa se upočasni. Tako začne telo 'jesti samo sebe' oziroma svoje mišice in kožo. Dovolj je že, da nas gripa položi za en teden v posteljo, pa nas kar 'pobere'. Še huje je pri dolgotrajnih boleznih, kot so rak, jetika in druge hude bolezni, ki zahtevajo izjemne napore imunskega sistema. Na koncu smo le še kost in koža. Toda ni nas 'pojedla' bolezen, pač pa lastni imunski sistem, ki je potreboval povečan vnos beljakovin, a jih ni dobil.
Tudi v juhi so aminokisline
Naši predniki so živeli brez beljakovinskih prehranskih dopolnil. Če je bil kdo izčrpan od dela, so mu skuhali par klobas – bogato beljakovinsko hrano. Če je bil šibkejši, so mu pripravili šodo (nad paro umešana jajca v vinu), zelo izčrpanim (na primer porodnicam) pa so skuhali kurjo juho. Seveda bi tudi porodnici prišlo prav meso, a ker je bila prešibka, da bi ga učinkovito prebavila, so ji ponudili beljakovine v obliki juhe. Morda niste vedeli, toda tudi v mesni juhi so beljakovine, in to lahko prebavljive, saj se s kuhanjem iz mesa izlužijo aminokisline. Mesna juha je tako pravzaprav tradicionalna oblika beljakovinskega prehranskega dopolnila.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
