Mile Ćulibrk
Svet24.si

Umrl izbrisani kralj pleskavic, velik prijatelj Olimpije

Vežnaver
Necenzurirano

Afera sodna stavba: ko je država plačala milijone, jih je Vežnaver takoj nakazal naprej

njena.si
njena.si njena.si
Zdravje
 

Edino potenje, ki ga je prenesla na sebi, je bilo z njegovega telesa

31. 3. 2016; 04.18
Avtor: Katarina Štular
go-for-quickies
Znanstveniki so strokovno ugotovili, da potrebuješ 21 dni za novo rutino.

Ja, res je. Nekje sem prebrala, da naj bi človek potreboval natanko 21 dni, da se nauči nečesa novega oziroma da ponotranji določeno navado. Torej, če to prevedemo v moj solvar, bi zvenelo nekako takole: »21 dni potrebuješ, da si 22. dan po kosilu ne zaželiš več čokolade.« Ali pa: »21. dni vstajaš ob šestih zjutraj in 22. dan to ni več problem.« Morda pa: »21-krat pretečeš deset kilometrov, pa jih je 22. dan že 220!« In tako dalje. Važno je bistvo, ki ga želim ob tem izpostaviti. 


In sem se šla teh 21 dni
Jasno, kot tipična bejba sem morala vse preizkusiti na svoji koži. Tako kot sem vedno eksperimentirala z vsemi dietami, ki sem jih našla na spletu, tako sem morala preveriti tudi 21-dnevni načrt. Prvi trije dnevi so še nekako šli. Namesto čokolade sem začela jesti oreščke in uro nastavljala vse bolj zgodaj. Tolažila sem se, da nisem edina in presenečena ugotovila, koliko ljudi se dejansko rekreaira navsezgodaj zjutraj. Ponosna sem bila nase, dvignila glavo še višje – in tudi noge. Želela sem, da vsi opazijo moje ta hude Adidaske. Tiste s stilom, samo za moderne bejbe.

Na skrivaj sem še vedno jedla čokolado. Takoj po teku. Štetje dnevov moje rutine pri tem ni nič pomagalo, zato sem se odločila, da bo to moja edina razvada, ki jo bom imela.


Krizno obdobje
Vmes sem se spraševala, če sem morda v vseh teh letih ne-športanja postala pravi mali odvisnik od lagodnega življenja. Nekje pri desetem dnevu sem resnično doživela krizo in se malce zlomila. Zjutraj sem se spraševala, kaj je tega meni treba, popoldne sem pogrešala pitje martinija s prijateljicami. A se nisem dala. Zato, ker sem rekla, da bo tokrat drugače. Priznam, imela sem dober razlog. Imela sem adidaske, v katere sem se zaljubila. In imela sem motivacijo: ko dosežem cilj, bom bančni račun izpraznila za šoping do onemoglosti.

Zmagoslavje za vogalom
In če sem še pred 21-imi dnevi bila bejba, ki prisega na potenje z njegovega telesa ob nenormalnih urah, šopirnjenje na visokih petah in pitje penine, je bil 22. dan tisti, ki mi je prinesel zmagoslavje. Petke so zamenjale vedno bolj prijazne športne copate adidas PureBoost X in penine je zamenjal pomarančni sok po teku (ne, ni bila mimoza!). Samo z budilko sva se še vedno grdo gledali. A bistvo je, da mi je tek postal všeč. Bodimo iskreni. Ne zaradi potenja, ne zaradi nenormalnih ur, ob katerih sem vstajala, ne zaradi 220-ih kilometrov v 22-ih dneh – ampak zaradi številke na tehtnici. Mala pošast se je končno zlomila in pokazala usmiljenih 59,8 kilogramov.

Pametnejši odneha, ane?

Če ste zamudili prejšnja dva dela, potem je klik obvezen.
Prvi del in moji tekaški začetki vas čakajo TUKAJ, drugi del pa najdete na TEJ povezavi.

Se nadaljuje ...

prejšnji članek
Nikdar več slabe vesti!
Zdravje
Nikdar več slabe vesti!
naslednji članek
Mleko, ki to ni
Zdravje
Mleko, ki to ni