Številni televizijski gledalci se sprašujejo, kje je simpatična Marjeta Klemenc iz Tržiča, že več kot dve desetletji samostojna novinarka in voditeljica Poročil in nekoč Dnevnika ter dopisnica z Gorenjskega na TV Slovenija. Ne, niso je odpustili, pa tudi sama ni zapustila novinarskega dela. Na zaslonu se nekaj časa ni pojavljala, kjer jo je pred devetimi meseci, točneje 10. januarja letos, zadela možgansko kap.

Skoraj 47-letna Marjeta Klemenc, dolgoletna novinarska moč informativnega programa, pa se je prav te dni že vrnila pred televizijske kamere in mikrofone. Zdaj ko berete tale pogovor, je naša sogovornica spet polno zaposlena novinarka.

Zdaj ko je bolezen za vami, gotovo veste, da ste jo dobro odnesli, čeprav imate še nekaj težav. Katere in kako se počutite zdaj, devet mesecev po bolezni?
Da, zgodilo bi se lahko tudi drugače. Možganska kap mi je – na srečo ali pa na žalost – poškodovala le govor. A po devetih mesecih intenzivnega dela – vsakodnevnega pisanja in branja – sem pripravljena za delo, tudi počutje je dobro. Prijatelji in sodelavci pravijo, da sem videti super, spočita, morebitnih posledic večina sploh ne opazi.

Vendar so bili zadnji meseci precej stresni, mar ne?
Bili. Kot televizijski novinarki ti namreč ni lahko sprejeti dejstva, da se ti jezik kdaj pa kdaj zaplete, da se kakšne besede ne spomniš, da mimogrede kaj pozabiš ali da moraš nekaj prebrati dvakrat, da zares razumeš, da si v prijetni družbi nenadoma na smrt utrujen in si želiš miru …

Napovedali so vam, da nikoli več ne bo, kot je bilo.
Res je. Lahko rečem, da se mi zdaj življenje vrti počasneje. Z nekdanjih 300 kilometrov na uro sem zdaj pri 240 kilometrih, kar pa navsezadnje tudi ni slabo, kajne? Tisti, ki so mi blizu, so celo prepričani, da sem še vedno čisto prehitra. Že nekaj časa namreč pospešeno nabiram še telesno kondicijo. Po dolgem času je za mano dvatisočak, podala sem se na zavarovano plezalno pot, ferato, nestrpno čakam na zimo in smučanje. Skratka, pripravljena sem na nove izzive.

Vrniva se v čas pred vašo boleznijo. Ve se, da ste vedno zdravo jedli, ukvarjali ste se z veliko športi, predvsem pa ste radi planinarili. Kako to, da je možganska kap izbrala prav vas? Ste morda imeli visok krvni tlak, pa tega niste vedeli?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kolo sreče: Nataša Naneva malo drugače

Ko slišite za kviz Kolo sreče, nemara pomislite na njen širok nasmeh. Tako je, tokrat smo poklepetali z voditeljico Natašo Naneva. O čem? Tudi o tem, kdaj pokaže svetu svojo resno plat.

Cele dneve, sedem dni na teden, približno 320 dni na leto sem bila v službi, in sicer od jutra do večera. To, moram reči, ni prav zdrav način življenja. Seveda sem bila telesno dejavna, tudi zdravo jem. Redno sama kuham, in to z velikim veseljem. Vam pa lahko zlahka naštejem kup razlogov za možgansko kap: nenehen stres, utrujenost, visok krvni tlak, kajenje, morda kakšna dedna zasnova … še dobro, da se je končalo, kot se je!

Mislite, da tudi šikaniranje ali s tujko mobing, ki ga je v novinarstvu vsak dan več, lahko povzroči možgansko kap?
Zdravniki pravijo, da lahko. Zase lahko le rečem, da veliko in z veseljem delam. Znam reči tudi ne, zelo redko sicer, a takrat z razlogom. Moram pa reči, da je bilo nekoč tudi na TV Slovenija lepše, manj stresno, delovno okolje bolj prijazno, tudi zelo stimulativno. Nekoč smo se v desku, centralni redakciji na televiziji, veliko smejali, danes se vsi bolj ali manj sumničavo gledamo, ker nikoli ne veš, s katerega konca bo priletel kakšen bumerang. Jezijo te napake, neumne ideje, neprimerne opombe … Lahko si tak, da posel odklopiš v trenutku, ko prideš domov. Ampak jaz si od nekdaj vse preveč ženem k srcu. Potem se vse to nekje nabira. In ko je mera polna, poči.

Če se ozrete nazaj, bi lahko rekli, da se je morda vaša bolezen napovedovala, pa niste prepoznali znakov.
Da in ne. Lahko rečem, da sta bila zadnja dva meseca pred novim letom zelo stresna, naporna, z veliko dela. Tako zelo utrujena kot decembra lani še nisem bila, prehlad se je vlekel dva tedna. Ampak delala sem naprej, ker zamenjave menda ni bilo …

Kako pa ste vedeli, da je z vami nekaj narobe? Kakšni so bili pri vas znaki možganske kapi?
Nisem imela pojma, da me je zadela možganska kap, niti nisem vedela, da je z mano kaj zares narobe. Bila sem v službi, čakalo me je javljanje v živo s slovesnosti v Dražgošah. Med hojo mi je za trenutek postalo slabo, a nič posebnega. Hkrati sem čisto brez pravega razloga postala bolj slabe volje. Naj poudarim, da me tedaj nihče od kolegov ni opozoril, češ da sem kakšno besedo narobe povedala ali odgovorila na kakšno vprašanje z neustreznim ali neumnim odgovorom. Ko pa sem pol ure pred oglašanjem v Prvi dnevnik skušala prebrati svoje besedilo, sem ugotovila, da ne znam več brati in da ne zmorem reči niti dober dan.

Pa vendar ste pametno ukrepali, mar ne?
Oh, o tem bi lahko razpravljali! Gotovo je bilo pametno, da sem obvestila svoje sodelavce, da žal ne zmorem delati. Gotovo pa ni bilo pametno, da sem se sama z avtom odpeljala domov. Priznam pa, da takrat niti pomislila nisem, da me je zadela kap. Ko sem prišla domov, sem gledala smučarske skoke na televiziji. Zelo sem hvaležna kranjski radijski kolegici Aljani Jocif, ki je hitro zaznala, da je z menoj nekaj hudo narobe, in je o tem obvestila prijatelje ter moji odrasli hčeri Petri zabičala, da me spravi k zdravniku.

Skoraj na silo vas je odpeljala k dežurnemu zdravniku v ZD v Tržič, mar ne?

Da. V dežurni ekipi so takoj ugotovili, da gre za resno motnjo, in so me hitro z rešilnim avtomobilom pripeljali na Nevrološko kliniko v Ljubljani. Tam so mi povedali, da me je zadela možganska kap.

Kako je potekalo zdravljenje?
Pregledi, slikanja, zdravila, logopedinja, napotki, česa vsega ne smem … Zdravniki so bili strokovni, prijazni in razumevajoči, čeprav prve tri dni nisem znala povedati nič uporabnega. Bila sem precej »zatežena« pacientka, saj nisem zmogla ležati v postelji in sem ves čas tečnarila, da hočem domov ... Poleg tega sem kot nora hodila po stopnicah gor in dol, da bi ohranila telesno kondicijo. Že drugi dan zdravljenja je začela z mano delati logopedinja, odločena, da stori vse, da se bom čim prej vrnila pred kamere, kar sem si tudi od srca želela.

Potem so vas res kmalu odpustili iz bolnišnice.
Da, ampak ves čas se učim znova govoriti ambulantno pri logopedinji.

Ste bili zadovoljni z zdravstvenim osebjem?
Večinoma zelo. Še posebno sem hvaležna, da se je dežurna ekipa v ZD Tržič hitro odzvala, pa nevrologu dr. Igorju Riglerju, ki me je sprejel in še danes skrbi zame, ter izjemni (mednarodni priznani strokovnjakinji za disfagijo), logopedinji dr. Vlasti Zupanc Isoski na Nevrološki kliniki v Ljubljani. Oba kljub čudaškim razmeram, ki vladajo na tej kliniki, s tolikšno voljo in željo iskreno zmoreta pomagati in poskrbeti za paciente.

Nasprotno pa ste na kontrolnem pregledu na Polikliniki doživeli pravi šok, ko ste naleteli na zdravnico, ki vas je z neprimerno komunikacijo in načinom obravnave psihično dobesedno dotolkla.
Pustiva to, da me je ob naročeni uri pustila čakati pol ure, ker je šla na kavo. Ob vstopu v ambulanto me je vzvišeno vprašala, kaj sploh želim od nje. Ko sem ji povedala, da bi rada čim prej v službo, imam pa še nekaj težav, mi je svetovala, da si najdem primernejši posel. Predvsem pa je kritizirala vse zdravnike, ki so po njenem pri mojem zdravljenju naredili kup napak. Lahko mi verjamete, da mi ni bilo prijetno pri duši. Predvsem pa takšnega odziva nisem pričakovala, še zlasti ne od človeka, ki se razglaša za »eminenco na področju vaskularne nevrologije«.

Kako se zdaj, ko spet delate, bojujete s posledicami možganske kapi? 

Od prvega dne bolezni veliko pišem, berem, govorim. Le tako lahko napreduješ in premagaš posledice kapi. Kot rečeno, mi pomaga izjemna logopedinja. Čeprav se prej nisva poznali, lahko zdaj rečem, da me pozna do zadnje pike. Natančno je vedela, da sem si ves čas želela vrnitev v službo, zato je veliko delala z menoj, mi pomagala in svetovala. Večina pa je vendarle ostala meni. Sama sem morala delati, delati in delati. In sem. In še naprej bo treba. 

V zadnjih mesecih ste se veliko družili z nečakinjo Tjašo Klevišar, nadarjeno teniško igralko, ki ima lažjo obliko disleksije. 
Res je. Druga drugi sva popravljali besede in se učili. Koristilo je obema. Pa vendar so se mi v zadnjih mesecih zdravstvene težave nakopičile, a ob izdatni pomoči prijateljev sem jih uspešno odpravljala. 

Vsi, ki hudo zbolijo, pravijo, da jim bolezen veliko odnese, ampak tudi marsikaj prinese. 
Najteže sem se soočila s samo seboj, ko sem si morala priznati, da ne morem v službo, saj napora in stresa, ki ga zahtevata, še ne zmorem. Potem je prišlo še spoznanje, da moram svoje življenje upočasniti. Kdo ve, morda pa druga kap, saj pravijo, da se rade ponavljajo, ne bo tako učinkovito ozdravljena kot prva? Ni bilo preprosto in včasih jok celo pomaga. Pomladni dnevi so bili tako kar naporni, poletje in jesen pa odlična, čeprav nisem bila niti na morju niti na dopustu. 

Imate zdaj več časa za vaše številne konjičke?
Če verjamete ali ne, ne. Niti stotin fotografij nisem uredila, niti nisem veliko fotografirala, niti mozaikov se nisem lotila, spekla sem pa veliko peciva.

Boste še hodili v hribe?
Seveda, v hribe že hodim, za zdaj bolj počasi in preudarno. Visoki vrhovi me še čakajo. Sicer pa sem bila na Triglavu vsaj desetkrat. Rada se spominjam tudi pohodov po domačih vrhovih in po tujih v Dolomitih, Švici, Avstriji, nepozaben pa je bil treking pod Everestom v Nepalu. Tega velja ponoviti.

Zaupajte nam še, zakaj ste zasvojeni z novinarstvom!

Ne vem, ali sem zasvojena z novinarstvom. To je preprosto moj poklic, moje delo, ki ga opravljam že 35 let. Začela sem namreč v osnovni šoli, na radiu in pri časopisu, in v tem še vedno neizmerno uživam.