O težavah ali kaznovanju s hrano smo se pogovorili z integrativno psihoterapevtko Aljo Fabjan.

»Tovrstno kaznovanje (uporablja se tudi izraz manipulacija s hrano) je v sodobni družbi vse bolj pogosto. Kaznujemo se lahko na način, da količino hrane drastično zmanjšamo (anoreksija), jo povečamo (prenajedanje do občutenja fizične bolečine, kateremu lahko sledi še bruhanje, torej bulimija) ali si jo omejimo (si ne dovolimo jesti določene hrane, kamor bi lahko uvrstili tudi ortoreksijo),« je razložila Fabjanova.

Kako si lahko pomagamo?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Izšel priročnik za delo z osebami z avtizmom od predšolske vzgoje do zaposlitve

V okviru projekta Podpora zaposlenim v vzgoji in izobraževanju je izšel priročnik za delo z osebami z avtizmom od predšolske vzgoje do zaposlitve. Priročnik vsebuje praktične nasvete za zgodnje odkrivanje avtizma in celovito podporo ljudem z avtizmom. Ponuja tudi različne pedagoške pristope poučevanja in strategije za boljše vključevanje.

Fabjanova svetuje izvajanje programa »Psihodieta«, ki je osnovan na povezavi med povišano telesno težo in psihološkimi in čustvenimi težavami, ukvarjajo se z vprašanjem »zlorabe« hrane in čustvenim prehranjevanjem, ki gre velikokrat v smeri tolažbe (npr. prenajedanje z namenom utišanja žalosti), zapolnjevanja notranje praznine (npr. zaradi osamljenosti), pa tudi kaznovanja s hrano.

»S prenajedanjem se lahko posameznik kaznuje za različne stvari (npr. za napake, neuspehe, v ozadju so večkrat disfunkcionalna prepričanja, kot so »nihče me ne mara«, »sem grd, len, slab, zguba…«),« pravi Fabjanova.

Psihološki mehanizem je včasih precej podoben kot pri samopoškodovanju (jeza obrnjena prosti sebi, saj vidimo sebe kot krivega za vse, kar se slabega dogaja), fizična bolečina ob prenajedanju je lahko v funkciji nekakšnega ventila za psihično bolečino.

»Velikokrat slišim besede, da fizična bolečina ublaži psihično. Prenajedanje se lahko uporablja tudi za kaznovanje drugih, npr. partnerja, ki želi, da bi shujšali, ker pa do njega gojimo zamero, se mu maščujemo na način, da tega ne naredimo, oziroma, da jemo še več. Omeniti velja tudi to, da hrana ne sme biti vzgojno sredstvo nagrajevanja ali kaznovanja, saj se dostikrat prav na tak način oblikujejo korenine za kasnejše težave s prehranjevanjem,« poudarja psihoterapevtka.

Pri reševanju tovrstnih težav je najpomembnejši prvi korak- ugotovitev, oziroma priznanje, da problem obstaja ter odločitev, da ga bomo odpravili. Nadaljnje je ključno prepoznavanje vzrokov za tovrstno početje- v ozadju je lahko marsikaj, lahko tudi zelo kompleksne in hude travme, zato je pri predelovanju in razreševanju psiholoških vsebin zelo priporočljiva psihoterapevtska pomoč in podpora.