Ko sem na spletnem pretvorniku Maggiejino starost skušala preračunati v človeška leta, se je program uprl: Vnesite številko, manjšo od 25. Očitno so programerji domnevali, da psi pač ne dočakajo več kot petindvajset let. Maggiejina starost ustreza približno dvestotim človeškim letom. Pričakovana življenjska doba človeka in psa se je v preteklih desetletjih nenehno zviševala in še vedno raste. Pri štirinožcih se je v dvajsetih letih zvišala za tri leta. Razlogi so boljša zdravstvena oskrba ter prehrana in vzgoja, prilagojena pasmi. Večina psov živi od osem do petnajst let. Izjemno redko dočakajo starost do dvajset let.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vesna in Mija Janković skupaj uživali na modni reviji

Nekdanja tašča in snaha sta še vedno dobri prijateljici, ki si delita tudi ljubezen do mode.

Znanstveniki na univerzi v Göttingenu so v neki raziskavi ovrednotili podatke o več kot petdeset tisoč psih štiriinsedemdesetih različnih pasem in ugotovili, da veliki psi živijo manj časa kot majhni. Poleg tega pasemski psi dočakajo opazno nižjo starost kot mešanci. Buldogi, ki v povprečju ne živijo več kot šest let, imajo najkrajšo pričakovano življenjsko dobo med vsemi pasmami.Rezultati raziskave zame niso ugodni: Shira je labradorka in ta pasma spada med velike. Vendar bi jo lahko označili tudi za mešanko, kajti njen oče je bil labradorec, mati pa gladkodlaka prinašalka. To pomeni, da sem pridobila nekaj časa. Zadiham. Spet sem imela srečo. Poznam občutek življenja s pritajeno grožnjo. Med raziskovanjem volkov v ameriškem narodnem parku Yellowstone sem bila vsak dan na območju, ki leži le približno pet kilometrov nad ogromnim prekatom z žarečo magmo. Tam bi lahko kadarkoli izbruhnil superognjenik - znanstveniki ocenjujejo, da izbruhne vsakih šeststo tisoč let, zadnji izbruh pa je bil pred šeststo štirideset tisoč leti, torej naslednji že zamuja. Kljub temu sem si vztrajno ponavljala: Zdaj še ne. Meni se to ne bo zgodilo. Ni še čas. Enako je pri Shiri. Štirinajst let? To ni nikakršna starost. Seveda si želim, da bi bila zdrava in da bi živela čim dlje. Obstaja čarobni recept za visoko starost? Skušala sem ga odkriti in v svojem spletnem biltenu lastnike starih psov prosila, da mi opišejo življenje s štirinožci. Prejela sem več kot dvesto opisov in vsem, ki so mi povedali svojo zgodbo in odprli srce, se iskreno zahvaljujem. Zelo ste me ganili in kar nekajkrat spravili v jok.

A s svojimi elektronskimi pismi ste mi predvsem vzbudili upanje. Na primer Kathyjina psička Peggi, osemnajst let stara mešanka med tibetanskim terierjem in kokeršpanjelom, večinoma živi pri Kathyjini oseminsedemdeset let stari mami v Hamburgu. Iskali in našli sta se dve upokojenki - obe še v zelo dobri formi. Heikejev Malta je bil potepuški pes, ki je dočakal šestnajst let. Pocolino, Rosemariejin pes, je bil s Fuerteventure in je dočakal ponosnih dvajset let. Andrea je lastnica devetnajstletne Filou, mešanke s terierjem. Številni psi mojih bralcev so dočakali petnajst, šestnajst let, marsikateri pa še več. V primerjavi z njimi je Shira še prava zelenka, pri svojih štirinajstih sploh še ni tako zelooo stara.

Pa sem tako odkrila čarobni obrazec? Moram vas razočarati. Za visoko starost, niti za pse niti za ljudi, ni skrivnega recepta. Težave sodobnega časa, zaradi katerih psi prehitro ostarijo, so enake kot pri nas: napačna prehrana, čezmerna teža, premalo gibanja in premalo umskih izzivov. A naj počnete vse »prav« ali vse »narobe«, na koncu to niti ni pomembno, saj vam nihče ne more jamčiti, da bo vaš pes zato živel dlje (enako velja tudi za vas). Obstajajo številne raziskave, ki nam, ljudem, priporočajo, kako živeti, kaj jesti in kako se gibati, da bi dočakali sto let. Pa se kljub temu lahko zgodi, da boste jutri stopili iz hiše in vam bo padla opeka na glavo. Pomembna je kakovost življenja, ne njegova dolžina. Sklenila sem, da ne bom več tuhtala o tem. Starost ni bolezen, ne za dvo- ne za štirinožce. Shira je glede na spletni pretvornik, ki pri pretvorbi upošteva leta in težo psa, s svojimi petindvajsetimi kilogrami v človeških letih stara skoraj sto let. Tako je preživela celo mojo sedeminosemdeset let staro mamo.

Naredila sem bilanco. Kako se je Shira z leti spremenila? Ko takole spi pod pisalno mizo, izžareva meditativno umirjenost.V mojih očeh bo večno mlada. Dolga leta sva vse počeli skupaj: večurni spre-hodi, plavanje v jezeru, metanje žogice (no, priznam, jaz sem se s tem ukvarjala manj kot Shira). Včasih hrepenim po njenih mladih letih, večinoma pa vseeno uživam v sedanjem trenutku. Najin odnos je z vsakim dnem globlji, slepo si zaupava in veva, kaj hoče druga. Ko jo pogledam, vem, o čem premišljuje. Imava utečeno dnevno rutino. A ne morem si več zatiskati oči pred znamenji njenega staranja. Njena zlata dlaka je na številnih mestih siva in manj gosta, izgublja vse več podlanke, zato pozimi nosi plašč iz flisa in zaščito pred dežjem. Hitreje jo začne zebsti. Njen nekoč temni smrček je zdaj svetlo rjav. Tu in tam ji zrastejo majhne bradavice - pred kratkim se ji je ena pojavila v notranjem kotičku očesa. Čez nekaj tednov spet izginejo. Pod kožuhom se nakazuje nekaj zadebelin, ki sem jih dala pregledati. Gre za neškodljive maščobne tvorbe lipome, ki ji rastejo na rebrih. Shiri peša tudi vid. Njene tople rjave oči se zdijo vse bolj sivkasto motne in v temi postaja bolj negotova. Vendar vid v njenem življenju očitno ne igra enake vloge kot drugi čuti. Psi imajo bistveno boljši sluh kot mi in prestrežejo tudi štirikrat bolj oddaljene zvoke. Vendar se ji je v nekaj mesecih postopno slabšal tudi sluh. Sprva je še slišala »selektivno«, zdaj pa je čisto gluha. Kako se spopada z izgubo sluha? Ko stojim poleg nje in pokličem njeno ime, se ne odzove. Večinoma jo moram nežno dregniti, da pritegnem njeno pozornost. Tip ni okrnjen. Čuti vibracije tal in me »sliši«, ko topotam s stopali.

Iz knjige Modrost starih psov: od pasjih starčkov se lahko naučimo, kaj je res pomembno v življenju in kako nanj gledati bolj sproščeno. Elli H. Radinger