Pravzaprav je nekatere barve videl, le nikoli nismo prišli do dna temu, kaj resnično vidi. Z njegovo barvno slepoto smo se v družini veliko ukvarjali, a smo na to gledali bolj kot na nekaj eksotičnega in zabavnega. Radi smo ga dražili, mu nastavljali rdečo in zeleno ter ga spraševali o razlikah med njima. Zdelo se mu je odveč delati toliko cirkusa okoli barv. Kako naj ve, kaj je rdeča, če pa je nikoli ni videl? Menda je videl nekakšno sivo barvo, ki pa ni enaka pravi sivi. Rekel je, da si ne predstavlja, da bi videl še več barv, zanj jih je čisto dovolj.
V pretežno sivem svetu pa je očetu ena barva prav živo svetila. To je bila rumena. Imel jo je rad in zato je v vrt sadil rumene rože, meni kupil rumeno bundo, tudi sobe smo imeli v nežno rumenem odtenku. Ko smo igrali človek ne jezi se, so bile njegove figurice vedno rumene. Mama mu je pri nakupu oblačil modro svetovala nevtralne tone, zato ni nikoli hodil po svetu kot kakšen kanarček.
Kot mnogo slovenskih družin smo sredi 60. let privarčevali za svoj prvi avto. Še pred nakupom fička je šel oče na vozniški tečaj. Najtrši oreh zanj je bil zdravniški pregled, tam so ga testirali tudi glede barvne slepote. Čeprav v sliki, polni barvnih pik, ni videl obrisa številke, se je nekako znašel. Na naše vztrajanje je le povedal, kako je bilo. Menda se je delal nevednega, se izgovarjal, da ne razume vprašanja, in mencal z odgovorom. Ko pa ga je zdravnik nestrpno vprašal, ali res ne vidi šestice, je oče vzkliknil: »Seveda jo vidim, le vedel nisem, da me to sprašujete!« Med vožnjo z inštruktorjem pa tudi kasneje zaradi barvne slepote ni imel težav. Na semaforju je videl rumeno luč, potem je pač gledal, ali gori luč nad ali pod rumeno.
V zdravstvenem leksikonu smo prebrali, da je barvna slepota dedna in da se prenaša po ženski liniji na moške potomce. Tako sem še kot deklica vedela, da bi lahko imel moj sin, če bi ga imela, barvno slepoto. Mnogo let kasneje sem rodila sina. Čeprav sem vmes že pozabila na to našo družinsko posebnost, me je ob prvih velikih barvnih lego kockah prešinilo vprašanje, ali moj sin res vidi vse barve. Čisto majhen je še bil, ko sem mu kazala, katera kocka je rdeča, in ga potem prosila, naj iz kupa najde še kakšno prav takšno kocko. Pogosto sva zlagala kocke po barvah in kmalu je bilo jasno, da tisti nagajivi gen le ni prešel od očeta name in potem še na sina.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
