''Od nekdaj sem si želela biti mama. A ni lahko. Zdi se, da sem padla na vseh izpitih. Nobena teorija ne deluje, na trenutke sem povsem obupana,'' začne opisovati svojo stisko bralka Nataša in ob enem hiti pojasnjevati, da jo boli tudi to, kako na vzgojo gledajo vsi tisti pametni starši, ki imajo doma vodljive otroke. ''Tudi vodljivost je del temperamenta in ne nujno vzgoje. To torej ne pomeni, da do popolnosti obvladate veščine vzgoje. Stojte z menoj v središču vsakodnevne bitke, kjer divja pravi mali vihar, jaz pa moram vijugati med vrednotami, čustvi, teorijo, pravili in ob enem ohranjati zdravo mero pameti, tudi tedaj, ko sem pahnjena na sam rob razuma. Stopite v moje čevlje in šele potem sodite!''

V nadaljevanju delimo z vami pismo bralke Nataše, v katerem opisuje dogajanje za domačimi vrati in prosi za  nasvet psihologinje dr. Tjaše M., ki na njena.si pomaga našim bralkam in bralcem pri razjasnjevanju vsakodnevnih težav s katerimi se srečujejo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Sonja Javornik: Živali so najboljši antidepresiv

Publicistka in strokovnjakinja eksperimenta Poroka na prvi pogled Sonja Javornik je že od nekdaj velika ljubiteljica živali. Njeni spomini so polni zabavnih prigod, danes pa ji lepša življenje mačji kosmatinec Barni.

'Spoštovani. Moje ime je Nataša, sem mama 10 letnega dečka. Z možem se že vseskozi trudiva, da bi najina vzgoja obrodila sadove. Žal brez večjega uspeha, saj prav vsak dan bijemo bitko zaradi neprimernega vedenja. Težave so v šoli, zunaj med vrstniki in seveda tudi doma. Sin ima izjemno močno lastno voljo, ki jo uveljavlja odkar ve zase. Vedno sva stremela k postavljanju mej, prepričana sva, da jih otrok mora imeti, a kaj ko tako meje kot pravila neutrudno krši. Zdi se, da je osebnost, ki ne sprejema avtoritete. Občutek, da ni glavni, mu vzbuja neprijetne občutke. Ne moreva mu dopovedati, da sva midva starša, da sva midva odrasla in ne on. Ja, edinec je. In čeprav boste pomislili na to, da mu zagotovo popuščava in ga razvajava, temu pač ni tako. Ja, otroci so ogledalo staršev, trudiva se, da bi mu bila za zgled. Ampak zakaj potem ne srka najinih vrednot in pogleda na svet, ki bi ga tako rada zasejala v njegovo otroško dušo? Pogosto poslušam očitke drugih staršev, da njihovi otroci pa ubogajo na prvo besedo. Ja, lahko je biti pameten, če je otrok že po naravi vodljiv. Če mu rečeš 1x naj si gre umiti zobe ali pa to pri teh letih že tako ve sam. Kaj pa če rečeš 3x, 5x, 10x, pa se še vedno nič ne zgodi? Kaj pa, če neubogljivosti sledi odvzem ljube stvari, pa se še vedno nič ne zgodi? Kaj nama svetujete, da bi nekako našli pot, ki bo obrodila sadove? V naprej se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pozdravljam. S spoštovanjem, Nataša.'

Bralki odgovarja psihologinja in doktorica psihoterapevtske znanosti  Tjaša M. Kos, ki v okviru samostojne prakse že vrsto let uspešno svetuje posameznikom in parom v stiski.

Nataša, pozdravljena!
Starševstvo je verjetno eden največjih izzivov v našem življenju. Pretrese nas in se nas dotakne v vsej naši globini. Otrokom želimo posredovati tisto najboljše, kar zmoremo … zato je razumljivo, da nas spravlja v stisko, kadar se reakcije naših otrok ne ujemajo z našimi pričakovanji. In vendar so otroci samostojna bitja na poti v še večjo samosvojost …

Otrok je ogledalo staršev – le do neke mere. Vsak otrok pride na svet z določeno gensko zasnovo, del te pa je tudi temperament. Pri tem gre za relativno stabilne osebnostne lastnosti, ki jih ne moremo enostavno spreminjati. Tako da se lahko razbremenite ideje, da bi morali pri vzgoji spreminjati vodo v vino.  Pomagalo pa nama bo, Nataša, če bova ozavestili, da otrok dela stvari na način, ki je za njega v njegovem svetu – smiseln. Močna volja je pravzaprav pomembna kapaciteta in velik plus v življenju. Bolj kot to, da skušava otroka na vsak način ukalupiti, nama bo koristilo, če ga bova skušali – razumeti. Razumeti pa ni isto kot dovoljevati …

Kljubovalnost je običajno odraz neke notranje stiske. Ključ leži v tem, da najdemo razumevanje te stiske in to razumevanje potem uspemo tudi skomunicirati z otrokom. Hkrati ob tem je pomembna realna informacija o neustreznosti vedenja, ki ga ne odobravamo. Na primer: 'Razumem, da si utrujen in da se ti ne da umiti zob, vendar si boš pred spanjem vendarle moral umiti zobe, da ti ne bodo zgnili.'

Glede kazni se je pokazalo, da odvzemanje privilegijev (torej stvari, ki jih ima rad), le redko obrodi sadove. Še bolj brezsmiselno pa je, ker se otrok iz tega nauči le to, da se je kazni treba izogniti. Bolj učinkovito je, če uspete pustiti, da otroka posledice neustreznega vedenja same doletijo… Recimo kakšna slaba ocena zaradi neučenja. Ali na primeru zob: 'Ker se je pokazalo, da si ne umivaš zob, zdaj ne moreš jesti sladkorja in drugih sladkarij, da ti ne bodo zobje gnili. Ko bom videla, da si znaš sam od sebe skrbno umivati zobe, boš lahko zopet jedel sladkarije.' Takšen način morda  ne obrodi sadov tako hitro kot bi jih klasično kaznovanje, je pa vsekakor mnogo bolj dolgoročno učinkovito. Pri tem pa ne pozabite na pohvale in priznanja za tisto, kar naredi dobro. Tudi tukaj bo najbolj učinkovito, če boste izpostavili povezavo vzrok-posledica.

Še en konkreten nasvet - spremembe k večjemu sodelovanju z otrokom uvajajte postopoma – in nikakor ne vseh na en mah. Z možem se dogovorita za eno ali dve novi pravili in jih potem dosledno upoštevajta. Pravila je pomembno postaviti tako, da bodo smiselna in izvedljiva. Rajši manj kot več- vendar tisto dosledno. To daje otroku trdnost in varnost. Če se da pravila spremeniti, če enkrat velja tako, potem pa drugače, otrok dobi izkušnjo, da bo z manipuliranjem lahko dosegel spremembo pravil. Posledično imamo potem nenehno 'vojno stanje'.

Izmed vsega pa bo najbolj učinkovit pogovor z otrokom. Pogosto otroci s svojo kljubovalnostjo izražajo željo po pozornosti. Po priznanju in bližini. Seveda na neustrezen način. Graditi razumevanje, sprejemajoč in podpirajoč odnos z otrokom je temelj. To pa še zdaleč ne pomeni, da se z vsem strinjate. 'Razumem te, ni mi pa všeč da si… '.

Nataša, v skrbi za otroka pogosto pozabimo nase. Vi in vaš partner.. sta temeljna elementa vzgoje. Zato je ključnega pomena, da vidva poskrbita zase. Kljubovalen otrok je velikanska obremenitev za naše živce – in za partnerstvo. Če želite pristopati empatično k vašemu sinu, je zato nujno potrebno, da se vi in vaš partner razbremenita, se povežeta, najdeta čas zase in drug za drugega. Samo tako bosta lahko manj reaktivna na sinovo težavno vedenje in samo tako bosta lahko gradila dober odnos med vama in s sinom.

Če povzamem. Proces psihološke separacije od otroka je zahteven. Veliko dobrega bomo naredili, če bomo izhajali iz razumevanja namesto iz zahteve po ukalupljanju v neko formo. Pogovor z otrokom, to, da mu pomagamo ubesediti, kaj se dogaja, je tisto, kar gradi odnos. Izjemnega pomena pa je, da začnemo vzgojo graditi pri – skrbi zase.

Veliko uspeha pri raziskovanju dimenzij starševstva vam želim in sem vam še naprej z veseljem na razpolago, Tjaša.

Se tudi vi srečujete s psihološkimi stiskami ali pa ste se znašli v situaciji, iz katere si ne znate pomagati? Pišite nam, vaše težave vam bodo z nasvetom pomagali rešiti naši strokovnjaki. Sporočilo pošljite na elektronski naslov: njena@svet24.si, s pripisom bralka/bralec v stiski.