Vsekakor ne gre mimo vaše izjemne postave? Komaj dobro po porodu in že v izvrstni formi. Kako vam uspeva?

Verjetno je največji razlog za to, da sem precej hitro shujšala v tem, da se že med nosečnostjo nisem prav veliko zredila, vsega skupaj nekih devet kilogramov. Do konca sem bila aktivna, vse do šestega meseca sem tekla, nato pa sem vse do konca nosečnosti vsak dan šla v hrib. Tek, hoja v hrib, rolanje, skratka fizična aktivnost mi pomeni trenutke povsem zame, neke vrste meditacijo, "reset"možganov in če se le da, se zoorgraniziram tako, da si lahko vzamem pol ure v dnevu. Ko bo showa konec, bom začela spet teči in res že komaj čakam. Ni pa sicer res, da sem v izvrstni formi, kondicija ni niti blizu temu, kar je bila prej, mišice se zelo počasi zbujajo, saj sem bila zadnjih devet mesecev, kot se priporoča, fizično precej na off - razen 2x na teden sem šla na nežno vadbo za mlade mamice. Poleg tega še dojim - kar je najboljša shujševalna kura na svetu mimogrede! A je tudi napor za telo, zato sem vseeno nežna do sebe. Do sedmega meseca sem dojila na polno, zdaj pa samo še na ukaz. Treningi, dojenje, delo ... telo je v neprestanem pogonu in lagala bi, če bi rekla, da tega čisto nič ne čutim. Ampak uživam v vsem tem "naporu", zato mi ni prav res težko.

No, ja. treningi jiva so bili za mlado mamico kar izziv, to vseeno moram priznat (smeh). Poleg tega sem v nedeljo zbolela in je bila res prava veselica.

Kaj se je dogajalo v nedeljo?

Ves čas mi je bilo slabo, takoj po nastopu, ko je adrenalin popustil, sem začela bruhati, kmalu je sledila še visoka vročina ... To je bilo tako zelo čudno, ker sicer nikoli, no, res res redko zbolim. Nedeljski nastop je bila kar preizkušnja, ja. Oddaja in treningi zahtevata veliko časa.

Kako vam vse to uspe uskladiti z materinstvom?

Potrebno se je predvsem dobro organizirati - in čim manj komplicirati. Kdo pametuje, doktor kompliciranja! A ta doktor v tem obdobju doživlja neverjetna spoznanja glede njegovih tez. (smeh).

Res sem želela nazaj samo sebe, vse, kar sem poleg mame. Zato sem sina vpletla v svoje življenje - tako, da ima on mamo, kot jo potrebuje, jaz pa še vedno samo sebe. Ko sem to naredila, sem zares začela uživati v materistvu. Večkrat gre z mano, vedno kadar se to da, pomaga mi tudi varuška, ki sem jo skrbno izbrala. Seveda so tukaj še zlati stari starši, sestre, če je kdaj potrebno.

A predvsem, zoorganizirala sem se tako, da glavnino dela opravim, ko otrok spi, tako čez dan, kot zvečer, da sem, ko je buden, čimveč z njim. To sicer pomeni, da zadnjih dobrih deset mesecev nisem imela niti ure popolnoma zase, na hitrem vlaku sem od zgodnjega jutra, do enajstih zvečer, ampak tako v tem trenutku je in bo verjetno do jeseni, ko gre v vrtec. Če sem želela nazaj svoje življenje in biti hkrati super mami, je to pač neizogibno. Bi pa lagala, če bi rekla, da si ene urce zase ne želim. Res bi bila že z eno urco zelo zadovoljna. Bi v roke vzela kakšen moj Global ali Radar ali National Geographic, ki se še v ovitkih kopičijo na moji mizi ... Uf, kako bi uživala. Ampak moja realnost so obdobja rukerjev in obdobja miru, v enem me praktično ni, v drugem sem mnogo bolj frej in na to sem že navajena. Verjetno se na koncu vse nekako "zgliha" s fiksnimi urniki ostalih mam od 8.00- 16.00. Če nisem morda kdaj jaz celo na boljšem - ko se res dobro zoorganiziram (smeh).

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Kdaj vam je bilo v vsem tem času od kar ste postali mama najtežje?

Na začetku sem bila veliko sama, moj partner Jure je delal na enem projektu, ki je zahteval veliko njegovega časa, sama nisme znala prosit za pomoč in prav spomnim se enega dne, ko je bilo enostavno preveč. Pričakala sem ga že pri vratih, z Jonatanom v naročju in mu dejala čisto mirno: "Tukaj je tvoj sin, sit je, previt je, jaz dve uri ne obstajam". In potem sem dobesedno dve uri "bluzila" po knjižnici, po trgovini, se na koncu usedla na železniško postajo in gledala vlake.

Jonatan je izjemno živahen otrok, ki zahteva pozornost neprestano. Ko je bil res majhen, je spal samo v naročju. Vseskozi sem ga dojila, ko je zaspal in sem ga odložila, je takoj začel jokati, in spet sem ga priklopila. Včasih se je zgodilo, da se po par dni nisem mogla normalno stuširat, nisem tudi nič jedla, dokler ni prišel kdo k meni in ga prevzel za nekaj časa. Nisem bila ravno slika srečne mamice.

Bi zase rekli, da ste imeli veliko poporodne depresije?

To pravzaprav ni bila poporodna depresija. Gre za precej normalne trenutke in občutke, ki jih doživlja skoraj vsaka mama, kot sem spoznala, le, da se bolj malo o tem govori. So tudi srečnice, ki po rojstvu otroka doživijo blagoslov in nič drugega kot blagoslov, ja - sploh, če jim otrok samo spi, potem je materinski dopust, res dopust! A večina doživi podobne ali še težje preizkušnje kot jaz, ki lahko vodijo v depresijo, ja. Hvala bogu, sestavila sem se in zdaj lahko rečem, da je najhujše mimo. Pridejo še trenutki, ko na primer čutim nemoč ali ko se počutim kot poraženec, ko na primer rastejo zobje in vidim, da mi otrok trpi, jaz pa ne morem nič, ampak definitivno smo ven iz tistega najhujšega. Zdaj se odziva, se skoraj neprestano smeji in dela neznansko ljubke neumnosti. Zdaj bi jih resnično imela še pet (smeh). 

Kako se na treningih ujamete s svojim plesnim partnerjem? Zdi se, da je kar zahteven do vas?

Ah, veliko stvari, ki jih Miha naredi in jih ujame kamera, naredi pravzaprav v hecu. Mislim, saj je strog in zahteven, jaz mu v hecu pravim diktator, ampak to je vse v takem bolj ljubkem duhu. Želi pa si potegniti najboljše iz mene, kar sem mu hvaležna. Ko mu včasih intutitivno sledim, čisto na začetku, na prvi vaji, dobi občutek, da sem že vse osvojila. Potem pa želim korake osvojit, vedeti kaj sploh delam in začnem komplicirati, potem gre pa vse narobe - in Miha se jezi! (smeh).

Midva se zelo, zelo dobro ujameva. Kar precej sva se že povezala, hitro sva položila tudi slabše karte na mizo, zato ni nekih pavšalnosti med nama. Poveva si stvari tako kot so, pika. V bistvu se imava res fajn. Daleč od tega, da bi se na vajah ves čas samo hecala, ker nisva niti takšna po naravi. No, bi pa se zagotovo bolj, če ne bi bilo toliko tehnike in forme, ki jo je treba osvojiti v enem tednu. Sem ravno te dni razmišljala, da mi je v bistvu kar žal, da je tako, zaradi tega sploh ne znam dati sebe v najin ples. Toliko stvari je, na katere moram mislit, namesto, da bi preprosto ... Plesala.

So se na treningu morda zgodile že kakšne zanimive prigode, ki bi jih lahko delili?

Zgodilo se je na eni vaji, to še v času, ko sva vadila tango. Miha je med tisto vajo od mene kasiral nešteto "komolcev" v glavo, neštetokrat sem ga pohodila s petami, brcnila v njegovo kraljestvo, ga s peto butala v eno in isto modrico na nogi - od mene seveda... Vsakič, ko sem ga na novo poškodovala, sem se šla skriti pod stol, tako mi je bilo grozno. Miha pa je ves ta čas s trpečim glasom govoril: "Saj je v redu, saj to je normalno, jaz sem tega navajen". Naenkrat pa sem si ga predstavljala celega v gipsu od glave do peta, kako še kar "trajba": "Saj je v redu, saj sem navajen. (smeh)". Nisva se mogla nehat smejat in vaje je bilo konec.

Koliko ur na dan trenirate?

Odvisno. Dve do tri ure. Kakšen dan tudi več, kakšen dan manj. Poleg treningov imam seveda še predstave, snemanja, predavam, vodim dogodke ipd.

Treningi so videti zelo zahtevni. Kako naporni so recimo za vas, glede nato, da ste mlada mamica po porodu? 

Tiste stvari, za katere čutim, da jih še ne morem narediti, jih pač ne delam, recimo špage. Stvari, ki bi mi lahko škodovale, pač ne delam. Vse kar delava, skrbno pretehtam, če zmorem. Nikakor ne bi storila ničesar, kar bi škodovalo mojemu telesu. Nedavno sem začela hoditi tudi na Teenlifting medeničnega dna, elektrostimulacijo za krepitev mišic medeničnega dna, ki so med in po porodu najbolj trpele, a so praktično naša baza.

Koga se v sodniški četverici najbolj boljši in kdo vam da najboljše nasvete?

Katarina ima po mojem mnenju najbolj konstruktivne kritike, res zna dati pravo vzpodbudo za naprej, s konkretnim predlogom, kaj in kako izboljšati. To mogoče malo pogrešam pri Andreju. Zelo, zelo cenim mnenji Lada in Nike, saj prav onadva ocenjujeta celoto, še bolj občutek, višino kurje polti - nekaj, kar je meni osebno pri kakršnem koli nastopu v resnici najbolj, če ne celo edino, pomembno.

Se v zakulisju veliko šalite na račun sodnikov in njihovih komentarjev?

Absolutno, tako kot si oni privoščijo nas, tako si potem tudi mi njih (smeh).

Kaj vam osebno pomeni ples?

V plesu uživam in mi pomeni sprostitev, zabavo, tale naš show pa tudi možnost za kakšno novo znanje in nove izzive. Moje znanje plesa je še vedno precej bazično, kljub temu, da sem, ko sem bila majhna, plesala balet, potem malo jazz balet, malo show dance, ampak nikoli nič prav čisto zares in zagreto, niti nisem v nobeni zvrsti vztrajala več let, tako da nisem bila niti del kakšne dance grupe, kar pa mi je malo žal. Ampak, tako pač je. Se mi zdi, da sem še največ izkušenj dobila skozi muzikale, osnove odrskega giba in samo zavedanja telesa pa na akademiji.

Kdo bi rekli, da je vaš favorit?

Popolnoma iskreno, resno mislim, da lahko prav vsak izmed nas prepriča in navduši sodnike in še bolj publiko z neko svojo lastnostjo, ki se izraža skozi njegov ples.

Kot prva se je iz bitke za plesni globus poslovila vaša igralska kolegica Aleksandra Balmazović. Kako ste sami to doživeli?

Z Aleks sva res dobri prijateljici, skupaj sva ustanovili društvo, preko katerega sva ustvarili predstavo Priznam, potem povsem novo obliko literarnih večerov imenovanih Literarni Freestyle, skupaj sva ustanovili igralsko agencijo United Slavic Actors, skupaj delava predstavo o Milevi Einstein, sva idejni vodji humanitarne akcije DoBest, skratka, jutro se po zajtrku začne z najinim pogovorom po telefonu, zato me je res močno zabolelo, da je v nedeljo šla. Še posebno zato, ker vem kako zelo se je veselila plesov. In ker, tako kot večina, ne razumem prav dobro ocen, ki sta jih dobila s Tomažem. A nobena od naju nima neke močne baze oboževalcev, ker nobena na njej niti ne dela. V tem showu bi to sicer pomagalo, a kaj naj zdaj. Jaz osebno sem en tak velik bumbar za vsa socialna omrežja, da je to res veselo. Na facebook skočim na par dni ali več, da napišem en post, se moram prav psihično pripraviti, enostavno mi ni to tako blizu, ne vem, ne počutim se prav dobro v virtualnih omrežjih. No, res sem si želela, da bova z Aleks čim dlje skupaj hodili po plesni poti. Tudi, če bi se na koncu ravno midve "spopadli" v finalu, ne bi imela s tem nobenih težav.

Bila je povsem izčrpana in slabotna ... Preberite, kliknite tukaj!