V žalost se sinoči ni ovila le Jernejeva družina in tesni prijatelji. Vest je močno razžalostila tudi gledalce, ki so priljubljenega igralca spremljali bodisi na odrskih deskah ali malih zaslonih. In kolege, ki so si z njim delili košček sveta pod žarometi, prav tam, kjer je pustil smeh, solze, sanje, se vtisnil v čas in prostor in za seboj nanizal sledi, ki jih ne bomo nikoli pozabili. Jernej Šugman je bil vrhunski igralec, ki se je spretno gibal med resnimi dramskimi vlogami in obvladoval številne humorne like priljubljenih komedij.

Jernej ni bil le simpatični Veso, ki je s trgovanjem pod pultom in varovanjem Naše male klinike ter Teatra Paradižnik vrsto let razgibaval trebušne mišice. Svoj pečat je pustil zlasti na odrskih deskah, kjer so nastale številne dramske upodobitve, za katere je prejel mnoge nagrade in priznanja.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Ni se nameril tako kmalu zapustiti ta ponoreli svet tisočerih obrazov, kjer je z odliko drsel med vlogami in na obraze gledalcev slikal smeh in solze. Poslovil se je v času osvajanja vloge Zlodeja v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski, še preden bi ob koncu leta nazdravil svetu in življenju.

Počivaj v miru.

Jernejeva pot do uspeha …

A kakšna je bila pravzaprav Jernejeva pot do žarometov in naprej? Kje se je rodila ljubezen in kje so se končale sanje?

Jernej Šugman se je rodil 23. decembra 1968 v Ljubljani. Študiral je dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT v Ljubljani in študij zaključil z vlogo Astrova v Čehovem Stričku Vanji v letniku Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Za vlogo je leta 1992 prejel Severjevo in leto zatem študentsko Prešernovo nagrado.

V SNG Drama Ljubljana se je zaposlil leta 1992, pred tem je, kot izhaja z gledališkega portala Sigledal, odigral nekaj vlog v Mestnem gledališču ljubljanskem. Že kot član osrednjega slovenskega gledališča pa je leta 1994 prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca za vlogo Maksa v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, ki jo je ustvaril v Prešernovem gledališču v Kranju.

Hitro se je uveljavil kot igralec najzahtevnejših vlog. Poosebil je vrsto pomembnih likov iz klasične in sodobne svetovne literature. Njegove velike kreacije so bile vezane na sodelovanje z največjimi slovenskimi režiserji, ob Milerju, Zupančiču in Korunu je ustvarjal še z Dušanom Jovanovićem, Janezom Pipanom, Diego de Breo ter v zadnjih letih tudi z Jernejem Lorencijem.

Po letu 2000 je začel snemati televizijske nadaljevanke, kot sta Vrtičkarji in Teater Paradižnik ter kasneje Naša mala klinika. Uveljavil se je tudi v filmu, med drugim je zaigral v Zvenenju v glavi Andreja Košaka, Predmestju in Infernu Vinka Möderndorferja, Kratkih stikih Janeza Lapajneta in Nočnem življenju Damjana Kozoleta.

A tako kot je takoj po študiju v velikem zamahu osvojil slovensko občinstvo in slovensko gledališče ter nato filmski svet in najširše televizijsko občinstvo s televizijskimi nadaljevankami in vodenjem nekaterih televizijskih prireditev, enako se je v velikem zamahu vrnil na svoj matični oder, ker je ustvaril like Tita Andronika in Julija Cezarja z režiserjem De Breo ter Kralja Leara v sodelovanju s Korunom.