Da življenja ne smejo jemati preveč resno, je naučil tudi svoje tri otroke, najstarejšega sina Filipa ter hčerki Zalo in Elo. Zadnji dan v maju bo s svojo predstavo Đurologija, ki jo je po vsem svetu videlo že več kot 200.000 gledalcev, nastopil v Hali Tivoli.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Delovna akcija: Kako je delati in snemati hkrati?

Vas zanima, kako snemanje poteka v zakulisju?

Sarajevo bo imelo vedno posebno mesto v njegovem srcu, saj ga je zaznamovalo kot umetnika in človeka. Odraščanje tam je bilo nekaj posebnega tudi zaradi ljudi, ki so ga obdajali. Oče mu je umrl, ko je bil star komaj eno leto. Nekaj časa sta bila z mamo, na katero je izredno navezan, sama, nato pa se je, ko je bil star 14 let, še enkrat poročila. Očim Branislav Popovac, za prijatelje Pako, ki je bil slikar, ga je seznanil z umetnostjo, mu dal širino umetniškega duha, pa tudi smisel za humor, saj se je pogosto šalil. V Sarajevu pa je izraz frajer dobil čisto poseben pomen. »Kvart, v katerem sem odraščal, je bil pravi poligon za vadbo 'kako biti frajer'. Nekateri moji sosedje so bili eni glavnih frajerjev v mestu. Od njih smo se učili mlajši, jih oponašali, bili so neke vrste idoli. Bili so pogumni, toda pozorni. Vedno pripravljeni za pretep, ampak nikoli s šibkejšim. Če si hotel biti frajer, si moral biti tudi duhovit in vsak tvoj stavek je moral biti frajersko obarvan. Danes je težko razložiti ta pravila, ta kodeks obnašanja, po katerem se ve, kdo je frajer, kdo ne. Danes so druga merila. Takrat ni bilo pomembno, ali si bogat ali reven, pomembno je bilo le, da si pravi frajer,« razlaga Đuro, ki ga mama in oče nista nikoli omejevala pri poklicu. »Bila sta razumevajoča do mojih želja. Vpisala sta me tudi v glasbeno šolo, gimnazijo in na koncu nista imela nič proti, da študiram igro. Diplomiral sem na Akademiji dramskih umetnosti v Sarajevu in sem po poklicu igralec. Všeč mi je, da se ljudje zabavajo ob mojih filmih, predstavah, koncertih ..., vendar se nimam za 'zabavljača',« je odločen.

Đuro priznava, da ga ni preprosto nasmejati. »Rad imam bolj abstrakten humor in rad se družim z ljudmi, ki razumejo, da je zabavanje ljudi moj poklic, tako kot jaz razumem, da je njihovo delo le njihov poklic, in ne pričakujejo od mene, da sem smešen. Pogovarjamo se o marsičem in ne pričakujemo nič drug od drugega,« pravi. Še malo pa mu ni do smeha, kadar se loti dela. Piše scenarije in besedila za filme in predstave. »Veliko pišem, in ne samo zase. Skupaj z Noahom Charneyjem trenutno pišem znanstvenofantastično nadaljevanko za HBO. Moj gledališki tekst Kaj pa zdaj? igrajo v petih državah, trenutno ga postavljajo v Romuniji. Zelo resno delo je narediti dobro komedijo in 'štosi' ti pri tem ne bodo pomagali. Z njimi si ne moreš narediti resne kariere,« je prepričan Đuro, ki se nima za humorista, temveč se resno ukvarja s svojim delom in v njem še vedno neskončno uživa.

Zadovoljen pa je tudi s svojim ljubezenskim življenjem. Z igralko Tanjo Ribič veljata za sanjski par. »Edini recept za uspešen zakon je ljubezen. Dokler obstaja, ni težav za noben zakon. Že 25 let sva skupaj in sva še vedno zaljubljena kot prvi dan. Povedati moram, da nisva formalista in je za naju praznik vsak dan. Ne čakava na obletnice, da bi praznovala. Praznujeva življenje. Sam rad zabavam Tanjo in ona tudi mene. Ona me najpogosteje nasmeji,« pripoveduje.

Podobno široko razmišlja tudi o očetovstvu. Svoje tri otroke vzgaja tako, da jim poskuša razložiti, da morajo biti pogumni in pozorni obenem. »Da so vedno pripravljeni na boj, a nikoli grobo do nikogar. Biti morajo pošteni, ponosni, iskreni, ampak vedno svoji. Ne smejo pozabiti, da življenje ni preveč resna zadeva, zato se morajo znati zabavati in uživati. Zelo redko me spravijo v slabo voljo. Če že, potem z obnašanjem, ki so ga podedovali od mene, zato ne morem biti jezen nanje, ampak nase.«