»Da je zadeva zelo resna, sem začutila še pred napovedano epidemijo in strogimi ukrepi. Zato sem se že pred uradnim odlokom ne glede na izpad dohodka odločila, da je varnost na prvem mestu, in zaprla tako svojo šolo kot tečaje, ki jih izvajamo na drugih lokacijah. Ukrepe pa smo sprejeli tudi doma: prej ko se bomo nehali družiti, prej bo večja verjetnost, da se virus ne prenaša. Vsak zamujen dan je lahko usoden, kajti en okužen lahko okuži devet drugih ljudi. Zato je bilo treba storiti vse, da nihče ne okuži nikogar. Posledice me sploh ne zanimajo. Vedno se da nekako preživeti in najti način. Jaz ostajam doma. Ne družim se z nikomer, ne glede na to, da so bile ideje, da bi morda se. Treba je spoštovati napotke o (ne)druženju. Sin Mark je zaradi spleta okoliščin doma ostal že nekaj dni prej, preden so zaprli vrtce. Tako si vzameva čas za pripravljanje zajtrka, igranje, vožnjo s kolesom. Naučil se je narisati tobogan in gugalnico, pečeva mafine… Kar pa zadeva šolo, se mi zdi v teh časih neumno pretiravati z učnim načrtom. V izrednih razmerah ni pomembno, ali otroci predelajo eno snov, rešijo test ali napišejo spis. Najpomembnejše je, da ostanemo doma in zdravi.«