"Najin odnos se ni spremenil, že od začetka sva vedela, da sva ustvarjena drug za drugega; čutiva globoko povezanost, spoštovanje in iskreno ljubezen. Na celotno izkušnjo gledava kot na izziv, ki nama ga je dalo življenje. Bil je daleč od želenega. Skoraj čez noč sem postala onemogla in partnerska vloga se je preoblikovala v odnos bolnik – skrbnik. Dejan mi tega občutka sicer nikoli ni dal! Lahko celo rečem, da naju je izkušnja globoko povezala, saj če kot par preživiš kaj takega, najverjetneje ni stvari, ki je ne bi preživel. Dejan si je v svoji bogati športni karieri prigaral mnogo medalj, ampak največjo medaljo si zasluži kot ljubeč, neskončno sočuten, stabilen partner, ki ni obupal nad mano in situacijo, ampak je našel moč in poskrbel, da je naša družina ostala trdna in polna ljubezni (govori s solzami v očeh, op. a.). Ni me dal v bolnišnico, kar bi bilo bolj preprosto. Dvakrat me je resnično rešil, ko so me skoraj prisilno hospitalizirali na psihiatrijo, udaril je po mizi, čeprav so mu očitali, da ne vidi, kaj se dogaja. Zaupal mi je, skupaj sva šla čez to, zdaj sledi še zadnja faza okrevanja. Zdrav človek ima milijon želja, bolan pa samo eno, in ta želja se mi zdaj počasi uresničuje. Veselim se, da bomo počasi nadoknadili vse, kar nam je moja bolezen vzela (se spet zasmeji, kot se je nekoč ves čas smejala z malih zaslonov, op. a.)," je za revijo Jana povedala Nina Osenar.