"Včasih se čutiva na daljavo. Če je slabše volje, se mi zdi, da lahko zaznam njegovo počutje. Otrok je hočeš nočeš del tebe, zrasel je iz tebe in absolutno gre za isto korenino. Zdi se mi, da se po nama pretakajo enaki sokovi, zato ga lažje razumem, in mislim, da tudi on mene. Star je 15 let in srečujem se z mislijo, ki menda ni redka: za mano so aktivna leta z raznoraznimi obveznostmi in pride trenutek, ko se mi zazdi, da sploh ne vem, kdaj je ta čas minil. Kdaj je kar naenkrat postal tako postaven in zrel 15-letnik, z večjimi mišicami od mojih, visok tako kot jaz, nosi mojo garderobo? Ob razmišljanju, kdaj je ta čas minil, dobim slabo vest: ali sem dovolj pozorno doživel to obdobje? Zanj se je odvijalo zelo pomembno odraščanje, jaz pa vem, da sem bil razpet med tisoč konci. Vem, da imava zelo lepo, čustveno povezanost, da se imava fejst rada, on to ve, jaz to vem, ampak včasih se vprašam, ali sem imel dovolj časa zanj, ali sem bil oče, kot bi ga hotel imeti sam. Zadnje čase sem ga pogosto vzel s sabo na plezanje, v hribe, in zdi se mi, da je to že odmev na te moje misli, češ da moram preživeti več časa s svojim sinom. Da imava čas samo za naju," je Boštjan Romih o  odnosu s sinom Danom povedal za revijo Jana. Več si preberite tukaj >>kliknite<<.