"Takrat dobiš pa drugo moč. Preprosto veš, da bi za svojega otroka dal vse. To je brezpogojna ljubezen, ki je neverjetna. Kakor sem dobila to dodatno moč, sem postala tudi mehkejša. Težko gledam filme, kjer trpijo otroci. Na to me je opozorila kolegica Ota Roš, ko sem bila še noseča. Takrat ji nisem verjela, a je imela prav. Vsako stvar projiciraš na svojega otroka. Zelo težko mi je poslušati težke zgodbe. Tiste, ki si jih že prej s težavo poslušal, je zdaj skoraj nemogoče. Nimam več toliko tolerance. Naše zgodbe, ki jih poslušamo ob dobrodelnem maratonu, se me res zelo dotaknejo. Mislila sem, da bom z leti postala odpornejša, a vsako leto so še hujše zgodbe, da si šokiran in je zelo težko," je za revijo Jana povedala Jana Morelj. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Spoznajte mamo župana Zorana Jankovića: Če se ne bi poročila, bi bila političarka

Ivanka Janković, rojena Potecin, je gospa z veliko začetnico. Ne zato, ker je mama ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki ga sicer obožuje. Kompliment si je prislužila kar sama. Ker je znala življenje ter njegove vzpone in padce sprejemati s pokončno glavo in zdravo trmo.

Udari tudi po mizi

In kakšna mati je radijska voditeljica na Radiu 1 in vremenarka pri večernih poročilih 24 ur? "U, škoda, da ni Mie, bi ona povedala. Verjetno bi rekla, da sem super. Sicer pa udarim po mizi, kadar je treba udariti, ker mama mora biti mama. Nisem prijateljica, ampak vzgajam in moram kdaj tudi pokazati, da sem huda, ter ji razložiti, zakaj. Da ve, da je za tem zelo dober razlog. Sem pa tudi zelo nežna mama, rada jo ujčkam, božam, objemam, ker vidim, da to prenaša naprej. Poskušam jo vzgajati v empatiji, da vidi, da lahko pomaga; ni sama na svetu, so tudi drugi, ki potrebujejo pomoč. Vidim, da se to že pozna. Opazi, da je z nekom nekaj narobe. Gre k njemu in mu skuša pomagati sama od sebe. To mi veliko pomeni. Oba jo tega učiva. Ko je bila mlajša, sem ji dala dosti svobode, nisem je preveč zavijala v vato. Je pojedla tudi kakšen kamenček preveč, ni bila vseskozi povsem čista. Kadar je padla, sem se včasih malo naredila, kot da ne vidim, in čakala, ali se bo sama pobrala ali ne. Saj oni tudi sami vedo, kako te morajo ovijati okoli prsta, če je treba. Poskušam loviti ravnotežje, da sem stroga, kadar je treba, in hkrati razumevajoča, predvsem pa ji dajem vseskozi vedeti, da sem tukaj zanjo, in če kaj ni v redu, če ima težave, naj mi pove in bomo skupaj vse rešili. Nobena težava ni tako velika, da se je ne bi dalo rešiti."