V letu 2001 je na podlagi raziskav tedensko ali pogosteje uživalo sladke pijače malo več ko dve tretjini odraslih, v letu 2016 pa le še tretjina. To kaže na to, da se je v zadnjih letih močno razvila večja ozaveščenost o škodljivosti sladkorja in sladkih pijač, saj ljudje pogosteje izbiramo živila z manj sladkorja ali umetnih sladil. Najboljša alternativa je še vedno pitna voda ali nesladkani čaji, ki tudi najbolje odžejata.

Kdo popije največ sladkih pijač? 

Še vedno je uživanje sladkih pijač bolj razširjeno med moškimi in pri otrocih in mlajših odraslih, nižje izobraženih in tisti iz nižjega družbenega sloja. Poleg še večje ozaveščenosti je ključna tudi vloga živilske industrije in ponudnikov hrane, da zmanjšajo količino sladkorja v živilih. Dr. Matej Gregorič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje je povedal: "Zaradi prirojene nagnjenosti k sladkemu okusu je danes veliko izdelkov na trgu, ki imajo nesorazmerno veliko količino dodanega sladkorja. Glede na to, da večina populacije ni dovolj telesno aktivna, so potrebne omejitve pri vnosu enostavnih sladkorjev, to je največ 50-60 gramov na dan. Živila z visoko vsebnostjo sladkorja so najbolj oglaševana skupina živil, sladke pijače (gre za najbolj nevarno obliko sladkorja) pa glavni vir dodanega sladkorja pri otrocih in mladini. Pretirano uživanje sladkorja povečuje tveganje za razvoj debelosti, diabetesa, kariesa in srčno-žilnih obolenj. Zato naj bi se izogibali živilskim izdelkom z več kot 13 grami sladkorja na 100 gramov izdelka ter vsem sladkim pijačam, sploh pa niso taka živila primerna za vsak dan."

Ne spreglejte

Ne spreglejte

68-letni Pero Lovšin razkril recept za dobro staranje

Glasbenik pravi, da recept niti ni preveč kompliciran. Bi mu sledili?

Po mnenju NIJZ je za pridobitev zdravih prehranskih navad treba posameznike opolnomočiti z veščinami za prepoznavanje zdravju koristnih izbir, kot je na primer branje deklaracij. V okviru zdravstvenih domov potekajo programi za krepitev zdravja (skupinske delavnice in individualna svetovanja), kjer lahko posameznik preveri svoje zdravje in dobi vso ustrezno podporo za dolgotrajno spremembo življenjskih navad. Številni ukrepi za izboljšanje pogojev pa so zunaj dosega sektorja zdravstva, zato je nujno javnozdravstvene politike prepletati s politikami in ukrepi, ki jih izvajajo kmetijski, šolski, finančni, socialni in drugi sektorji.