Vagusni živec je priljubljen v ljudski medicini, ki ga omenja kot ključ do dobrega počutja. Obstaja veliko kliničnih dokazov in znanstvenih raziskav o stimulaciji vagusnega živca z minimalno invazivnim (podkožnim) vsadkom. Raziskave kažejo, da je stimulacija vagusnega živca uspešna pri zdravljenju nekaterih ljudi z epilepsijo, ki jim zdravila ne pomagajo. Nadaljnje raziskave kažejo, da je lahko koristen pri zdravljenju nevzdržne depresije. Druga študija z različnimi načini stimulacije vagusnega živca je pokazala klinično učinkovitost pri zdravljenju vnetnih procesov, kot je revmatoidni artritis. Ta najnovejša raziskava je sprožila bolj splošno zanimanje za to, ali je stimulacija vagusnega živca z drugimi sredstvi – kot so tehnike dihanja s prepono, potopitev v hladno vodo in zunanje naprave (transkutana vagusna stimulacija) – prav tako koristne za zdravje.

Zakaj je vagusni živec tako pomemben za duševno zdravje?

Vagusni živec je najdaljši izmed živcev, ki izhajajo iz možganov in komunicirajo z različnimi deli telesa ter nadzirajo več bistvenih procesov. Steffen Fetzer je višji vodja medicinskega področja pri LivaNova PLC, podjetju za medicinske pripomočke, specializiranem za različne tehnike, z nevromodulacijo in stimulacijo vagusnega živca vred. »Vagusni živec je del avtonomnega živčnega sistema (ANS),« pojasnjuje, »in kot ključna živčna pot parasimpatičnega oddelka ANS je odgovoren za sproščujoč odziv telesa, na primer po stresu.« Avtonomni živčni sistem je odgovoren za dihanje, prebavo, srčni utrip, kihanje in tako naprej, torej telesne funkcije, nad katerimi nimamo popolnega zavestnega nadzora. »Avtonomni živčni sistem je sestavljen iz dveh delov: simpatični živčni sistem je odgovoren za odziv organizma, kot je 'boj ali beg'. Nasprotno pa parasimpatični živčni sistem upočasni dihanje in srčni utrip ter pospeši prebavo. Pomaga nam, da se sprostimo,« dodaja. Občutljivi vagusni živec pobere informacije iz telesa (npr. iz pljuč, jeter, črevesja in srca) in jih pošlje v možgane za analizo in razlago. Možgani nato pošljejo sporočila in ukaze nazaj do organov – na primer pri boju z akutnim vnetjem.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Začenja se 19. festival vrtnic: Vabljeni ljubitelji žlahtne cvetlice

Z odprtjem razstave fotografij in koncertom se bo danes ob 18. uri v Novi Gorici začel 19. festival vrtnic. Trajal bo do 19. maja, v tem času pa bo v Novi Gorici obiskovalcem na voljo vrsta dogodkov, povezanih s to žlahtno cvetlico, ki je simbol mesta. Eno od prizorišč festivala bo tudi nedavno obnovljeni park Rafut.

Vagusni živec je najdaljši izmed živcev, ki izhajajo iz možganov in komunicirajo z različnimi deli telesa ter nadzirajo več bistvenih procesov.

Kaj je vagusni tonus?

Vagusni tonus je aktivnost vagusnega živca, ko preklaplja med simpatičnim in parasimpatičnim signalom, in pove, kako dobro deluje vagusni živec. Te informacije je mogoče izmeriti z uporabo elektrokardiograma (EKG). Ko vdihnemo, srce bije hitreje, da črpa kri po telesu. Ko izdihnemo, se srčni utrip upočasni. Vagusni živec ima glavno vlogo pri uravnavanju prožnosti srca, da se prilagodi takšnemu stanju, kar imenujemo tudi variabilnost srčnega utripa (HRV). Povečan vagusni tonus je na splošno povezan z nižjim srčnim utripom in boljšo variabilnostjo srčnega utripa. Vagusni odziv se s staranjem zmanjšuje, nekateri pa imajo močnejši vagusni tonus kot drugi. To lahko pomeni, da se po stresu hitreje in lažje sprostijo. Neka raziskava je pokazala, da telo ljudi, ki imajo močan odziv vagusnega živca, bolje uravnava raven glukoze v krvi, kar pomeni, da so morda izpostavljeni manjšemu tveganju za možgansko kap, sladkorno bolezen in srčno-žilne bolezni. Vendar druge študije kažejo, da lahko inzulinska odpornost pripomore k zmanjšanemu tonusu vagusnega živca zaradi mikrovaskularne poškodbe. Nizek vagusni tonus pomeni, da vagusni živec ne deluje, kot bi moral. To lahko privede do povečanega odziva na stres, ki postane kroničen, to pa lahko povzroči depresijo, tesnobo, črevesne težave in vnetja. »Vagusni tonus je povezan z različnimi fiziološkimi procesi; naše telo je vedno v tem stanju aktivacije in sproščenosti, ki se imenuje homeostaza,« pravi Fetzer, »in vagusni živec je ključnega pomena za ta proces. Ljudje potrebujem prožno srce in to nasprotno igro med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom, da ostanemo zdravi. Pokazalo se je, da lahko bolniki z epilepsijo pred in med generaliziranem tonično-kliničnem napadu (pogosto imenovanem grand mal napad) ter po njem popolnoma izgubijo vagusni tonus. Te ponavljajoče se epizode 'simpatičnega pretiravanja' naj bi precej povečale tveganje za nenadno srčno smrt pri bolnikih z epilepsijo.«

Klinična stimulacija vagusnega živca pri epilepsiji

Približno tretjina bolnikov z epilepsijo se ne odzove v celoti na zdravila proti epileptičnim napadom, zato so zanje iskali uspešno zdravljenje. »Postalo je očitno, da je stimulacija vagusnega živca učinkovita in elegantna možnost za aktiviranje bistvenih možganskih predelov brez neposredne operacije možganov,« pravi Fetzer, »vendar je treba poudariti, da je operacija prva možnost pri bolnikih z epilepsijo, odporno proti zdravilom.« Med operacijo stimulacije vagusnega živca, ki traja približno eno uro, nevrokirurg v levi zgornji del prsnega koša vsadi majhen generator impulzov. Nato se vodilna žica napelje pod kožo do vratu, kjer bodo elektrode pritrjene okoli vagusnega živca. Lečeči zdravnik lahko nato prilagodi stimulacijo, da je terapija optimalna za vsakega bolnika. Do izboljšanja simptomov lahko mine nekaj mesecev. Raziskave so pokazale izboljšanje pogostnosti napadov s stimulacijo vagusnega živca pri otrocih in odraslih z epilepsijo, ki jim zdravila ne pomagajo. »Med zgodnjimi kliničnimi raziskavami stimulacije vagusnega živca za epilepsijo se je zgodilo nekaj zanimivega: zdravniki so opazili, da so bolniki z epilepsijo, vključeni v te raziskave, postali srečnejši in manj depresivni. Očitno se jim je izboljšalo razpoloženje, še preden so opazili kakršno koli zmanjšanje napadov,« še dodaja Fetzer. Ta ugotovitev je sprožila nadaljnje raziskave, vključno s tisto, ki je pomagala dokazati hipotezo. Stimulacija vagusnega živca pri zdravljenju epilepsije, odporne proti zdravilom, je sčasoma dobila uradno odobritev.

Klinična stimulacija vagusnega živca pri depresiji

Girish Kunigiri je psihiater svetovalec na oddelku za duševno zdravje Bradgate bolnišnice v Leicestru. Bolnikom z odporno ali rezistentno depresijo je priporočil stimulacijo vagusnega živca. »Odziv na katero koli zdravilo proti depresiji je v primarni oskrbi na splošno približno 50-odstoten,« pravi in nadaljuje: »Včasih ne moremo ugotoviti, zakaj se ljudje ne odzovejo. Majhen odstotek bolnikov se ne odzove na več zdravljenj, čemur pravimo odporna depresija.« Ker je stimulacija vagusnega živca drago novo zdravljenje, je Kunigirijeva ekipa bolnike na to operacijo napotila le, če se niso odzvali na nobeno drugo zdravljenje. To pomeni, da so poskusili vsaj štiri različne antidepresive, dva stabilizatorja razpoloženja, dva sklopa psiholoških posegov (kot je kognitivno-vedenjska terapija) in potek elektrokonvulzivne terapije (ECT). Kunigirijevi bolniki so vključeni v raziskavo, ki bo spremljala njihov napredek v petih letih. Za zdaj kaže, da se stanje izboljša približno šest do dvanajst mesecev po aktiviranju vsadka za stimulacijo vagusnega živca. Odziv se nato iz leta v leto povečuje. »Pozitiven odziv po petih letih je približno 70-odstoten, kar je izjemno spodbudno,« pojasnjuje psihiater in pove primer: »Imel sem bolnika, ki je bil večkrat sprejet v bolnišnico zaradi depresije. Preden je zbolel, je imel normalno oziroma kakovostno življenje, uspešen je bil pri delu, imel je družino. Nato je nenadoma zbolel za resno depresijo, vzel prevelik odmerek in pristal na oddelku za intenzivno terapijo, pozneje pa je bil za skoraj devet mesecev sprejet na oddelek za duševno zdravje. Poskusil je vse, vključno z ECT, a se ni odzval. Leto dni po posegu stimulacije vagusnega živca pa se je njegovo razpoloženje občutno popravilo in življenje izboljšalo. Zdaj je prostovoljec za lokalno dobrodelno organizacijo in se veliko ukvarja z vnukinjami.«

Stimulacija vagusnega živca z drugimi sredstvi

Številne terapije in tehnike joge temeljijo na vzorcu dihanja, ki aktivira avtonomni živčni sistem na splošno, še zlasti pa vagusni živec. Daljši izdih kot vdih pomaga sprožiti sprostitveni odziv. Klinične raziskave o dihalni stimulaciji vagusnega živca v letih 2018 in 2019 to potrjujejo in tudi dokazujejo, da daljši in počasnejši izdihi izboljšajo variabilnost srčnega utripa. »Nekatere jogijske vaje, ki jih spremlja globoko počasno dihanje s prepono, naj bi posredno sprožile nekatere veje vagusnega živca,« pravi Fetzer in doda: »Ko je nekdo pod stresom, naj globoko vdihne, se umiri in diha počasi. Seveda pa nerešljiva epilepsija in depresija zahtevata stimulacijo vagusnega živca, ki je neposredna in specifična, ne le manjše stimulacije. Vendar je potrebnih veliko več raziskav, da bi razumeli, ali ima vagusna stimulacija z dihanjem kakršen koli pravi terapevtski učinek, razen sprostitve.« Znanstveno je dokazano, da plavanje v hladni vodi in prhanje z mrzlo vodo spodbujata aktivnost vagusnega živca, vendar klinični pomen raziskave še ni določen. Raziskava iz leta 2006 je pokazala, da namakanje obraza v ledeno mrzli vodi pozitivno vpliva tudi na vagusni tonus. Špela Jakša, ustanoviteljica znamke Peti element, univ. dipl. biokem., dipl. fiziot., priporoča tudi grgranje, ki je še eno domače zdravilo za premalo stimuliran klateški živec, kot se tudi imenuje vagusni živec. To namreč spodbuja mišice ustnega neba, ki jih poganja ta živec. Pogosto se bodo ljudem, ki izvajajo ta postopek, rahlo zasolzile oči, kar je dober kazalnik blagodejnega učinka tretmaja. To vpliva tudi na spomin oz. ohranjanje spomina.

Občutek v želodcu

Kadar ljudje rečejo, da čutijo nekaj v želodcu, to ni plod njihove domišljije, piše Špela Jakša, ustanoviteljica znamke Peti element, univ. dipl. biokem., dipl. fiziot. Ti občutki so namreč resnični živčni signali, ki usmerjajo večji del našega življenja. Enterični živčni sistem, ki upravlja delovanje gastrointestinalnega trakta, se sporazumeva z osrednjim živčnim sistemom prav prek vagusnega živca. To je znano kot možgansko-trebušna os. Enteričnemu živčnemu sistemu včasih pravimo tudi drugi ali nadomestni možgani, ki so osredinjeni v našem celiakalnem pleksusu (znanem tudi kot solarni pleksus). Enterični živčni sistem ni sposoben samo avtonomnega delovanja, temveč vpliva tudi na možgane. Okoli 90 odstotkov signalov, ki potujejo vzdolž vagusnega živca, ne prihaja od zgoraj, ampak iz enteričnega živčnega sistema.