Ana je bila povsem običajna devetošolka. Imela je prijatelje, bila je družabna, nasmejana in optimistična. imela je tudi manjšo težavico, to je bilo nekaj odvečnih kilogramov. Ne veliko, le nekaj. A s to težavo se je, tudi zahvaljujoč okolici, ukvarjala že odkar je vedela zase.

"Bila sem bolj okrogel otrok. Tako, pač, malce zalita sem bila. Zato pa pogosto že v otroštvu tarča sovrstnikov, da sem debela," je povedala Ana. Ko je odraščala, se spreminjala v najstnico, so kilogrami ostali. "Vse pogosteje sem slišala, da imam debela stegna, da imam veliko zadnjico. Mati, ki je bila vedno zelo postavna in športna, je odkimavala z glavo in mi govorila, da je zares škoda, ker imam tako lep obraz, a tako veliko zadnjico."

Ani so te besede sčasoma prišle bolj do živega, kot si je mislila, da ji bodo. Postala je vse bolj samokritična. V ogledalu ni več videla lepe mlade deklice, ampak grdo debeluško, ki je nihče ne mara. In ki bi jo vsi imeli radi, če bi bila vitka.

"Začelo se je s hujšanjem. Manj sem jedla, počasi sem se odrekla sladkarijam, nato večerji, ostale obroke sem zmanjševala. Kilogrami so plahneli, vse hitreje je šlo dol. Mlad organizem hitro prične hujšati, če nima zadosti kalorij," pripoveduje Ana.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Martin Golob: Pridejo trenutki, ko mi je težko

Kako se duhovnik Martin Golob sooča s trenutki, ko je tudi njemu težko.

Njene sošolke, prijateljice so opazile, da je shujšala in deležna je bila pohval. "Kako si lepa, kako si vitka!"

"Stavek: Kako si vitka!, je postal balzam za moja ušesa. To je bil najlepši stavek, ki sem ga lahko kdaj koli sploh slišala. Ne znam opisati občutij, ki so se mi porajale ob temu stavku," se spominja Ana.

A kilogrami se niso ustavili. Niti Ana v ogledalu ni videla lepote, ampak še vedno debeluško. Četudi je imela deset kilogramov manj, četudi je bila že zelo vitka.

"Šlo je tako daleč, da sem dnevno zaužila le še skorjico kruha zjutraj, čez dan pa čisto juho in morda par sliv. Da ne bi bila lačna, sem žvečila žvečilne brez sladkorja. Izgubila sem menstruacijo, pri 176 centimetrih sem tehtala le še 48 kilogramov. A, da ne boste mislili, da sem se sama sebi zdela suha! Kje pa, še vedno sem videla debelo zadnjico in debela stegna," pripoveduje Ana.

V časih, ko je imela Ana anoreksijo, še ni bilo ambulantnega ali bolnišničnega zdravljenja. O tem se še ni govorilo, anoreksije še niso poznali. Ni bilo psihologov, nihče se s tem ni ukvarjal, ali pa zelo malo.
Ano so starši poslali k splošnemu zdravniku, da ji pregleda krvno sliko. Menili so, da je presuha. "Mati je bila zelo zaskrbljena, jaz pa sem menila, da mi hoče le škodovati, da želi le, da ne bi bila bolj suha kot je bila ona." 

A krvni izvidi so bili v mejah normale, še več, zdravnik je potrdil, da je Ana popolnoma zdrava, kar ji je dalo še večjo moč, da nadaljuje z zdravljenjem.
Anina zgodba se je po skoraj treh letih anoreksije končala dobro. Imela je prijatelja, ki mu ni bilo vseeno. Pogovarjala sta se dneve in noči in uspelo mu je, da ji je pomagal do te mere, da je videla realno sliko v ogledalu. Da je počasi videla svoj pravi obraz.

"Počasi sem začela jesti, ampak, s tem težav ni bilo konec. Začelo se je drugo obdobje – prenajedanje. Ker nisem mogla bruhati, k sreči nisem dobila bulimije. Najbrž pa je bilo tudi to zelo blizu. Sestradano telo potrebuje veliko časa, da se opomore. Še dlje časa pa potrebuje glava," kima Ana.

Danes je ponosna mati dveh najstnikov in nima težav s prehranjevanjem. Res pa je, da skrbi za vitko telo z zdravo prehrano in športom.

"Zadnjič sem brala o ortoreksiji. Ampak, mislim, da sem še daleč od tega," na koncu v šali zaključi Ana.

O anoreksiji pa smo spregovorili tudi z Vesno Šolar iz Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA.
"Anoreksija nervoza je ena izmed motenj hranjenja, za katero je značilno odrekanje hrani z drastično izgubo teže. Indeks telesne mase je pod 18 (npr. 165 cm velika oseba ima le še 48 kg), pri čemer ima močan vzgib, da bi še naprej izgubljala težo. Del anoreksije nervoze je tudi pretirano gibanje, strah pred debelostjo, popačena zaznava telesa," pojasnjuje Šolarjeva.

Obstaja več dejavnikov, da oseba razvije motnjo hranjenja:
Individualni dejavniki, kot so ranljivost za razpoloženjske motnje, popačena slika sebe, vseobsegajoč občutek neučinkovitosti, pretirana ustrežljivost do drugih, perfekcionizem, globok občutek neustreznosti.
Družinski dejavniki, kot so neustrezni komunikacijski vzorci in vrednote, destruktivno izražanje čustev in neustrezno postavljanje meja med družinskimi člani, pomanjkanje spodbud za otrokovo samostojnost, motnje, bolezni, zasvojenosti družinskega člana, zlorabe.
Kulturni dejavniki, kot so pritiski vrstniških skupin in medijev po doseganju fizičnega ideala lepote ter pritisk v določenih kontekstih, kjer sta vitkost in lepota še posebej pomembni.

Znaki anoreksije
Pri osebi z anoreksijo nervozo opazimo spremembe na več področjih:

Hranjenje in telo

Oseba se odreka hrani. Pogosto se to začne na povsem nedolžen način, ko se v obdobju mladostništva odloči, da bo začela izgubljati telesno težo s pomočjo shujševalne diete (sprožilec št.1). Hrano začne skrivati, izogibati se začne skupnim obrokom, laže, da je hrano pojedla, izogiba se malicam v šoli in skupnim obrokom v okviru družine.

Čustva in medosebni odnosi
Oseba ima čustvena nihanja, pogosto čuti depresivna in anksiozna stanja ter obsesivno kompulzivne misli. Zapira se v svoj svet in bližnje ljudi od sebe odriva stran.

Osebe z motnjami hranjenja si najprej poskušajo pomagati same, vendar to počnejo na način, ki jim ne pomaga, ampak motnjo hranjenja še stopnjuje. Vsak dan znova in znova verjamejo, da jim bo uspelo, če bodo še zaostrile kontrolo nad sabo, nad svojim hranjenjem. "V primežu motnje hranjenja so iz dneva v dan bolj nesvobodne, vse dotlej dokler si ne priznajo, da tako nočejo več živeti in si poiščejo strokovno pomoč. Strokovna pomoč mora biti celostna, tako psihoterapevtska kot tudi zdravstvena. Pri anoreksiji nervozi je nevarno, da bi se oseba izstradala do smrti. Če oseba še naprej drastično hujša je nujno potrebno bolnišnično zdravljenje," zaključuje Šolarjeva.