Jesti zdravo in neoporečno hrano ni tako preprosto, kot se zdi. Že res, da se moramo pretežno držati ustreznih oznak, a to ni vedno tisto, kar zagotavlja, da je hrana, ki jo uživamo, tudi zares brez toksinov in kemikalij, ki našemu telesu lahko škodujejo. Seveda pri pretežno zdravem jedilniku kaj nezdravega vsake toliko ne more narediti velike škode, nekoliko bolj težavno pa je, če takšno hrano nevede uživate dlje časa ali če se morate zaradi zdravja držati diete s čim bolj neoporečno hrano. Čeprav nekatera živila veljajo za zdrava, pa v nekaterih oblikah vendarle niso priporočljiva, pravijo strokovnjaki za prehrano. Tu je nekaj sicer zdravih živil, za katere pa strokovnjaki ne priporočajo, da so prepogosto na vaših krožnikih.

Paradižnik v pločevinki

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Dolma: Umetnost polnjenih jedi z bogato tradicijo

Dolma je ena izmed najbolj prepoznavnih jedi Bližnjega vzhoda, Balkana in Kavkaza, ki simbolizira umetnost priprave polnjenih jedi.

Ta je verjetno osnova vsake kuhinje. Paradižnik ima tudi to srečo, da se njegovi blagodejni učinki na naše telo s kuhanjem in preostalo predelavo samo še krepijo. Paradižnikova mezga, koncentrat, kuhan paradižnik … vse te različice paradižnika so za naše telo še boljše kot svež paradižnik. Če je ta čudodelnost paradižnika splošno znana, pa je nekoliko manj znano, da paradižnik v pločevinki le ni tako idealen, kot se zdi. Pločevinke namreč veljajo za enega največjih virov BPA – bisfenola A – sintetičnega hormona, ki dokazano vpliva na razvoj marsikaterih bolezni in težav, vse od reproduktivnih težav pa do srčnih bolezni, debelosti in sladkorne bolezni. Kislina, ki jo vsebuje paradižnik, vpliva na to, da BPA iz pločevinke pronica v paradižnik v pločevinki, kar pomeni, da z uživanjem konzerviranega paradižnika zaužijete kar precejšnjo količino BPA. Po rezultatih študij kar petdeset mikrogramov na liter konzerviranega paradižnika, kar je že zadostna količina, da ima pri rednem uživanju vpliv na naše telo. Veliko boljša alternativa je paradižnikova mezga v steklenem kozarcu, če vam že čas ne dopušča, da bi jed pripravili iz svežega paradižnika.

Govedina nepašenega goveda

Lep kos nemastne govedine se pogosto znajde na naših jedilnikih, kadar se odločimo za zdravo izgubljanje kilogramov. Vsebuje veliko beljakovin in je bogat vir železa ter mnogih vitaminov in mineralov, ki ključno pomagajo pri gradnji mišic. Skratka, goveje meso vsake toliko spada na jedilnik uravnotežene prehrane. Večina goveda, katerega meso lahko danes najdemo na trgovinskih policah, je hranjena s koruzo, sojo in podobnim, da se hitreje poredi in zraste in je čim prej primerna za zakol. To samo po sebi ni nič nevarnega, so pa raziskave pokazale, da je meso goveda, ki je hranjeno z zrnjem, veliko manj hranilno kot meso goveda, ki se pase. Meso pašenega goveda vsebuje več betakarotena, vitamina E, maščobnih kislin omega-3, konjugirane linolne kisline, kalcija, magnezija in kalija ter manj maščobnih kislin omega-6 in nasičenih maščob, ki jih povezujemo s srčno-žilnimi boleznimi. Kadar kupujete govedino, je torej boljša izbira tista, ki prihaja od pašenega goveda. Ker je to precej velik finančni zalogaj, poskušajte meso kupovati neposredno pri kmetu. Tako je veliko cenejše.

Pokovka iz mikrovalovne pečice

Pokovka velja za idealni prigrizek. Tako zelo idealen, da je dovoljena celo pri hujšanju. Če ji ne dodajate nobenih dodatkov, gre zgolj za pečena koruzna zrna, ki ne vsebujejo veliko kalorij, vsebujejo pa vse pomembne sestavine, ki jih za zdravje najdemo v koruznem zrnu. Da pokovko pripravimo najbolj zdravo, jo je najbolje speči kar doma. A večinoma se peke lotimo v mikrovalovni pečici. Tudi večina vnaprej pripravljene koruze za pokovko je namenjena peki v mikrovalovni pečici. Že sama uporaba mikrovalovke za naše zdravje ni najprimernejša, dodatno skrb pa vzbuja še ovoj, v katerem se peče koruza. Ovoji oziroma vrečke, s katerimi vred pokovko pečemo v mikrovalovni pečici, vsebujejo perfluorooktansko kislino (PFOA), ki jo najdemo tudi v teflonskih premazih posod. Ob stiku z mikrovalovi se ta vsrka v hrano, raziskave pa so pri živalih že dokazale, da je PFOA povezana z rakom na jetrih, modih in trebušni slinavki. Pri ljudeh jo za zdaj povezujejo z neplodnostjo. Veliko bolj zdrava alternativa je, da pokovko pečete kar v ponvi.

Gojeni losos

Vsi se zavedamo pomena maščobnih kislin omega-3 za naše telo, in losos velja za enega najbogatejših virov. Žal cenovno ni najbolj dostopen, zato pogosto posegamo po najcenejših zamrznjenih primerkih v trgovinah. Losos iz severnega morja ne zveni tako slabo. A večina lososa, ki ga lahko kupite po zmerni ceni, je gojena v severnoevropskih državah. V nasprotju z divjim lososom, ki živi v naravnem habitatu in se prehranjuje z zanj normalno hrano, je gojeni losos hranjen s sojo in steljo za perutnino, njegovo gibanje pa je precej omejeno z mrežo gojilnice. Raziskave kažejo, da je zato meso gojenega lososa precej manj bogato z vitaminom D in precej bolj okuženo z raznimi pesticidi in preostalimi rakotvornimi snovmi. Vsebnost slednjih naj bi bila celo tako visoka, da nekateri strokovnjaki svetujejo, da takšnega lososa jemo zgolj vsakih pet mesecev, če ne želimo povečati tveganja za razvoj raka. Pri lososu si torej raje privoščite nekoliko dražjo različico, predvsem pa bodite pozorni na oznake, ki nakazujejo izvor lososa. Če losos prihaja z Aljaske, je po vsej verjetnosti divji, atlantski lososi pa so gojeni.