Pri meningitisu se vnamejo ovojnice oziroma meninge, ki prekrivajo možgane in hrbtenjačo. Bolezen je lahko, če jo povzroči bakterija, smrtno nevarna. Virus meningitisa se širi povsem enako kot virusi prehlada, kapljično, torej s kašljanjem, kihanjem oziroma dotikanjem okuženih površin, najraje pa ima vlažne in tople prostore na bazenih, zato je tudi zaščita enaka: dosledno umivanje rok in izogibanje prepolnim prostorom.

Kaj ga povzroča?

Virusni, najmanj nevarni meningitis povzročajo številni virusi. Najpogostejši so enterovirusi, ki povzročajo pri odpornejših ljudeh le vnetje žrela ali drisko, redkeje pa so vzrok virusi, ki povzročajo mumps. Zanimivo je, da se virusni meningitis zelo rad širi poleti oziroma na začetku jeseni, bakterijski pa pozimi, kar lahko povzroči na šolah prave epidemije.

Bakterijski meningitis pa je najpogosteje posledica vnetja z meningokokom, natančneje s sevom B, ki pri večini ljudi počiva na zadnji steni žrela, vendar ne izbruhne z boleznijo, če smo sicer trdnega zdravja. Redkeje je bolezen posledica okužbe, ki se je razvila drugje v telesu. Bakterija, ki povzroča tuberkulozo, se lahko na primer iz pljuč razširi na možganske ovojnice.

Je to že vnetje možganskih ovojnic?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mama in hči v Grčiji: Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva

Si predstavljate, da v tednu dni spakirate svoje življenje v škatle in se preselite v Grčijo? Slednje sta z enim samim zamahom poguma storili Sabina in Ramani, mama in hči, ki sta prisluhnili notranjemu klicu, stisnili zobe in si podarili priložnost za lepšo prihodnost. Zadnji dve leti in pol ne le da živita sanjsko življenje v grškem obmorskem mestecu, 12 letno dekle celo blesti kot najbolj obetavna gimnazijka. Morda bo njuna zgodba v navdih vsem, ki imajo velike sanje, a ne upajo razpreti kril …

Meningitis izbruhne nenadoma, kot gripa, in tudi simptomi so precej podobni: povišana telesna temperatura, bolečine v sklepih in mišicah, glavobol oziroma bolečine vzdolž vratu, občutljivost za svetlobo, slabost in bruhanje. Na virusni meningitis nas telo opozori šele po nekaj dneh, bakterijski pa nas položi v posteljo v nekaj urah. Pri meningokoknem meningitisu se pojavi škrlatno rdeč izpuščaj velikosti od bucikine glave do večjih lis, ki ne izgine niti, če nanj pritisnemo.

Če pri meningitisu ne ukrepamo takoj, se lahko kot posledica bakterijskega meningitisa razvijejo epileptični napadi, zaspanost in koma. V nekaterih primerih se v možganih naredi ognojek, ki pritiska na okoliška tkiva in zoper katerega antibiotiki niso vedno učinkoviti, pač pa je potrebno kirurško odstranjevanje gnoja. Okoli 80 odstotkov ljudi si po ognojku opomore, preostali pa vse življenje čutijo posledice, na primer epileptične napade, težko govorijo ali pa imajo šibke ude.

Kako ga zdravimo?

Ob sumu na meningitis je treba takoj v bolnišnico, kjer nam bodo odvzeli vzorec likvorja, tekočine, ki obdaja hrbtenjačo. Med dve ledveni vretenci vbodejo iglo, da dosežejo likvor, ki odteka precej počasi, vendar preiskava ni boleča, saj mesto vboda namažejo z anestetikom. Da bi se izognili glavobolu po preiskavi, po postopku eno uro ne smemo vstajati, piti moramo veliko tekočine, dobrodošla je predvsem tista s kofeinom, čaj ali kava.

Če preiskave pokažejo na bakterijsko bolezen, bomo najmanj en teden dobivali antibiotik, in sicer kar na oddelku za intenzivno nego, tako resna bolezen je meningitis. Intravensko bomo dobivali še protiepileptična zdravila in kortikosteroide za blaženje vnetja v možganih.

Za virusni meningitis pa ni posebnega zdravljenja, okrevamo lahko kar doma, vendar se moramo še najmanj mesec dni izogibati naprezanju možganov. Dobro se je odpovedati fizični aktivnosti, branju in gledanju televizije.

Posledice virusnega meningitisa bomo čutili še vsaj 14 dni, bakterijskega pa več mesecev.

Posledice

Žal bakterijski meningitis pogosto pusti trajne posledice, kot so slabši sluh ali motnje spomina, še vedno pa približno desetina obolelih umre. Smrt je najpogostejša med dojenčki in starostniki.

Cepiva zoper najpogostejši bakterijski, meningokokni meningitis, za zdaj še ni. Otroci so cepljeni le proti redkejšima sevoma. Vseeno se je pred potovanji v ogrožene dela sveta priporočljivo cepiti zoper več vrst meningitisa.

Klopni meningoencefalitis

Virusni meningoencefalitis je vnetje tako možganov kot ovojnic, ki obdajajo možgane in hrbtenjačo. Pri nas je najpogosteje posledica ugriza klopa, okuženega s flavivirusom, od tod tudi ime klopni meningoencefalitis. Bolezen je lahko različno huda, včasih je skorajda ne čutimo, v redkih primerih pa je smrtno nevarna. Morda niste vedeli, da lahko bolezen nastopi tudi kot posledica nekaterih otroških okužb, na primer rdečk ali mumpsa, vendar je zaradi obveznega cepljenja takšnih primerov pri nas malo, staknete pa ga lahko tudi zaradi virusa herpesa simpleksa.

Telo se po okužbi odziva podobno kot pri meningitisu. Od 7 do 14 dni po ugrizu klopa lahko čutite, kot da prebolevate gripo, sledi interval brez težav, ki lahko traja do dva tedna, nekateri imajo pač le rahel glavobol. V drugi fazi pa lahko začutite vse simptome meningitisa, ki so mu pridruženi še tresenje, težave pri govoru in mišljenju, zmedenost, šibkost in ohromelost v udih. Utrpite lahko celo epileptične napade in postanete nenavadno zaspani, kar utegne napredovati do izgube zavesti in do kome.

Ugotavljanje bolezni in zdravljenje je enako kot pri meningitisu; pri hudi obliki bolezni okrevate na intenzivnem oddelku, včasih pa zadostuje domača oskrba. Zdravljenje je uspešnejše, če je bolezen odkrita zgodaj.

Cepljenje je najboljša preventiva

Klopi so lahko prenašalci dveh nevarnih bolezni; klopnega meningoencefalitisa in lymske borelioze. Najnevarnejši meseci za okužbo so od februarja do novembra, največ bolezni v Sloveniji pa je zabeleženih v juliju, in sicer v starostni populaciji od 55 do 64 let. Zaskrbljujoče je dejstvo, da so na četrtem mestu po številu okužb s klopnim meningoencefalitisom (v nadaljevanju KME) otroci, stari od 5 do 14 let. Medtem ko za lymsko boreliozo ne poznamo cepiva, lahko KME učinkovito preprečimo s cepljenjem.

Najprimernejši čas cepljenja so sicer zimski meseci, vendar se lahko cepimo tudi spomladi in poleti, pri čemer je razmik med prvima odmerkoma krajši, 14 dni. Novejša cepiva omogočajo po nekaj zaporednih cepljenjih osvežitveno cepljenje le na vsake tri oziroma pet let. Pozanimajte se o primernem cepivu pri svojem zdravniku.