Pred štirimi leti sta se odločila za skupno življenje. Pravzaprav je Natalija imela »srečo«, ker je njen dragi opazil pohištvo na razprodaji in kupil ogromno omaro v akcijski ponudbi, kar je bil za Natalijo znak, da je pripravil prostor za njene stvari. Pred letom in pol sta dobila hčerko Reo. Sestrice pa se je razveselil tudi osemnajstletni Arne, Darijev sin iz prvega zakona.

Med vama je sedemnajst let razlike. Kako starost vpliva na vajin odnos?

Natalija: Če bi čutila to razliko, verjetno ne bi bila tako skladna.

Dario: Ko sem bil mlajši, sem imel rad starejše ženske, zdaj imam raje mlajše. Prej sem se očitno učil, zdaj pa prenašam svoje znanje in izkušnje. Ko se je rodila Rea, so mi prijatelji rekli, da me bo pomladila, ampak ko sem jo dal prvič v posteljico, me je zvilo v križu in nisem razumel, kaj mi želijo povedati. Morda pomladitev pomeni, da se zaveš, da si že malo star.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Gaslighting: Manipulator žrtev prepriča, da je nora

Gaslighting je zahrbtna metoda psihološkega manipuliranja z žrtvijo. Odvija se v vseh oblikah odnosov. Kako prepoznati, da se dogaja nekaj resnega?

Med vama je toliko razlike kot med vašima otrokoma. Se tudi otroka tako dobro razumeta kot vidva?

Natalija: Rea obožuje brata. Ko pride Arne, je vedno zabavno, čeprav še ni imel naloge, da bi jo moral čuvati. Morda bo s sestrico dobil večjo pozornost pri dekletih, saj pravijo, da se punce osvaja s psom ali majhno sestrico.

Dario: Tudi Arneju je sestrica všeč in se mu zdi zabavna. Vedno si vzame čas, da se z njo malo poheca.

Je za srečno skupno življenje treba najti pravega partnerja ali je pomembnejši trud, ki ga vlagamo v zvezo?

Natalija: Oboje. Z zadovoljstvom se je treba vedno ukvarjati – v odnosih, v poslu, kjer koli, saj je to maraton, in ne sprint. Seveda je pomembna kemija, vendar se je treba vedno truditi za to. Kemija v začetku pride kot neko čustveno posojilo, ki nas obvezuje in motivira, da jo tudi pozneje ohranjamo.

Dario: Moram se strinjati, saj je Natalija diplomirana psihologinja, ki ji moramo verjeti in ne ugovarjati.

Za psihologe pravijo, da so si izbrali ta študij zaradi lastnih travm, ki jih morajo razrešiti. Je bilo tako tudi pri vas?

Natalija: Tako pravijo. Imela sem fobijo pred golobi, potem pa sem ugotovila, da gre bolj za iskanje pozornosti. Tudi po končanem študiju nisem marala golobov, ko pa je Rea želela hraniti ptice, sem morala to razčistiti pri sebi. Za rešitev travm torej priporočam otroka, in ne študija, saj je lažje in veliko bolj zanimivo.

Ali bi bili veseli, če bi tudi Rea postala umetnica? Ali je vaš sin že pokazal kak umetniški talent?

Dario: Arne je že igral v osnovni šoli, v seriji Več po oglasih je imel manjšo vlogo. Če bo kdaj želel konkurirati na sprejemnih izpitih, sem prepričan, da ga na Akademiji ne bi zavrnili, če bi imel talent. Sicer bi bilo tako in tako bolje, da bi počel kaj drugega. Ni hujšega, kot da ti je že zjutraj slabo, ker imaš zvečer predstavo. Zaljubljen moraš biti v poklic, ki ga opravljaš, sicer se nimaš dobro.

Natalija: Strinjam se, da mora vsak izbrati poklic, s katerim je zadovoljen. Za Reo mi je najpomembnejše, da jo bo poklic izpopolnjeval in bo srečna. Jaz imam tri poklice in zdi se mi, da gredo koreografija, režija in psihologija v isto smer, torej v gledališče. V nekem trenutku sem se znašla v manj umetniškem okolju in sem delala tudi druge stvari, vendar to ni bilo tisto pravo, čeprav bi bila verjetno bolje plačana. Pri tem si je treba postaviti prioritete.