Vabijo ga na modne revije v New York, London, Pariz in Milano, nastopa na modnih revijah za Diesel, Etro in Toma Forda, a je na videz čisto »navaden« fant z zelo velikimi, lepimi, zasanjanimi očmi in poudarjenimi ličnicami. Deluje nekoliko zasanjano, morda ga imajo tudi zaradi tega za »malo čudaški« model, vsaj pred časom so ga poimenovali »alien face«. Vendar pa se na snemanjih prelevi v samozavestnega mladega moškega, ki ve, kaj hoče. Na modni reviji v New Yorku so ga razglasili za »top walkerja« – za manekena z največ prehojenimi revijami v sezoni. Drugi manekeni ga imajo radi, ker tudi njih nesebično uči lepe hoje. Baki, kot ga kličejo domači, je pač en tak prijazen fant. Z njim se lahko pogovarjaš o težavah na Zemlji ali o življenju v vesolju, ki ga zanima in privlači.

Kako ste se odločili za manekena? So vam rekli, da ste čedni?
Mami je vizažistka (Manca Maselj, op. p.), z bratom sva posnela nekaj televizijskih reklam, ko sva bila majhna. Ker je mami delala tudi za revijo Smrklja, pri kateri nikoli niso imeli dovolj prostovoljcev za fotografiranje, za delanje preobrazb, je vedno nagovarjala naju z bratom, naj greva, pa sva se ji uspešno upirala, dokler niso nekoč imeli za nagrado bonov za oblačila. In je rekla, da če želiva biti lepo oblečena, naj greva. Sicer sem potem ta bon prodal za pol cene. (smeh) V tistem času res nisem bil kdove kako zagret za manekensko delo, a potem me je našel Stane Hering, ki je imel manekensko agencijo. Prepričeval me je, naj poskusim, da se mi bo splačalo.

Ste se tudi njemu upirali?
Vsekakor nisem silil v to. Tako kot velikokrat rečem tudi zdaj: »Pokličite, pa se bomo zmenili.« Ker se mi ne zdi pravi način, da se »grebeš«. To ni bistvo tega poklica, temu se izogibam. Konstantna lepota ni fokus, bistvo. A zdaj sem malo zašel. (smeh)

Hm, torej počnete nekaj, o čemer niste čisto prepričani, v čemer si ne želite biti številka ena? Zdi se mi, kot da ne dajete vse svoje energije v ta posel?
Pa saj jo dajem, ampak ko se na primer neki modni dogodek konča, sem potem kakšen mesec brez dela. Pa tudi tako je, da kot model nisi vseskozi na vrhu. Na modnem šovu v New Yorku sem bil »top walker«, kar pomeni, da sem imel največ prehojenih revij v določeni sezoni – jesen/zima ali pomlad/poletje. Kar je bilo sicer super, ampak potem tam nisem dobil nobenega posla. No, dobro, šel sem delat na Japonsko.

So težava ti padci, ko ste brez dela? Nekaj časa čisto na vrhu, potem pa brez posla?
Vprašanje je, ali greš v nekaj mesecih čisto do vrha ali pa si pač samo »v redu«. Ves čas.

Vi torej greste bolj počasi?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Tako se mi dogaja, da. Vsaj meni se tako zdi.

Kako je torej potekala vaša pot modela?
Kot sem že povedal, so me na začetku spodbujali starši, potem pa so me počasi začele klicati agencije iz Milana. Bilo je blizu, šel sem z vlakom, imel sem dober odziv, povabili so me še nekajkrat, in to na revije, za katere si nisem mislil, da bom delal zanje.

Za koga?
Sodeloval sem na modnih revijah za Diesel v Nemčiji, pa za Etro in Gianfranco Ferré v Milanu, trikrat za Toma Forda v Ameriki. Bil sem v japonski reviji GQ, pa tudi v ameriški, z Eltonom Johnom, dobil sem triletni delovni vizum za Ameriko zaradi vsega tega.

Je manekenstvo kdaj zabaven posel? Hoja po modni brvi?
Hoja po brvi je kar zabavna, čeprav imam jaz raje fotografiranje. Ker se lahko malo igraš, si kaj izmišljuješ, vmes pogledaš fotografije, več sebe lahko daš, bolj se potrudiš. Hoja po brvi (catwalk, op. p.) je samo en dogodek in to je to.

Ste zelo prilagodljiv model?
Ljudje mi pravijo, da sem, čeprav sem bolj sramežljive sorte. Ampak poziranje obvladam, dobivam same pohvale. Če snemam s kakšno manekenko, ji fotografi na vse mogoče načine in v vseh jezikih razlagajo, kaj hočejo od nje, ona pa jih ne razume, ker je iz Brazilije ali Poljske, jaz pa nekako razumem njeno polomljeno angleščino in takrat jim velikokrat priskočim na pomoč. Da je potem boljša fotografija.

Rekli ste mi, da vas zanima svet, da bi radi ta poklic združili s potovanji. Katere države bi obiskali?
Šel bi na Aljasko, pa v Afriko, bil sem že v Tokiu, pa seveda v New York, kjer sem tudi že bil. 

Ko gledam televizijske šove, v katerih mučijo mlade ženske, ki želijo postati top modeli, jih pozimi fotografirajo v kopalkah … 

Meni je še bolj mučno, če me poleti v zimskih oblačilih fotografirajo pod vročim soncem, treba je gledati v sonce, na tri, dva, ena odpreti oči, da si jih skoraj zažgeš. 

Morali bi biti plačani za poškodbe oči.
Ja, tudi to je zanimivo poglavje. V pogodbah, ki jih podpisujemo, lepo piše, da če umremo v letalski nesreči, na »shootingu« ali na poti do tja ali se poškodujemo, so organizatorji lepo zavarovani, ne krijejo stroškov. Če pa jih jaz na primer kakor koli »zafrknem«, moram plačati kazen od 50 do sto tisoč evrov. To je pač modni posel.

In kako prideš do tega posla?
Malo so potrebne zveze, malo moraš imeti sreče, malo pomagajo izkušnje, najbolj pa je pomemben videz. In energija, ki jo izžarevaš. Včasih pridem na kasting, na izbor manekenov, pa nas pride štiristo, in ko jih pogledajo dvesto, končajo kasting. Ti si pa lahko zamudil dva druga zaradi tega, ker si šel na tega prvega, ki je bil najpomembnejši. In se ne smeš niti jeziti, greš pač naprej. To je dostikrat igra na srečo, kajti lahko bi mi tisti drugi kasting dobesedno spremenil življenje. Lahko bi dobil »veliko naročilo«.

Potem še čakate na veliko priložnost?
Da, ali pa na več manjših ali na nekoga rednega. Ali pa da spet posnamem kakšno dobro reklamo.

Bi lahko bilo to vaše življenjsko delo?
Mogoče. Imam občutek, da se bo to pokazalo, razkrilo v nekaj letih.

Študirate?
Ne. Obiskoval sem srednjo zobotehnično šolo, a je nisem končal. Imam dobre ročne spretnosti in rad bi počel nekaj v tej smeri. Z bratom sva oblikovala figurice iz fimo mase in jaz sem bil boljši od njega. (smeh)

Kaj radi počnete v življenju?

Rad igram miselne igre, s prijatelji se dobivamo in kdaj igramo tudi pozno v noč. Obožujem hitrostno rolanje, čeprav sem nekajkrat že hudo padel in se poškodoval. Najraje rolam ponoči, ko ni avtov in so ceste moje, takrat res uživam. Rad kuham, če sem v tujini in imam čas, grem v trgovino in si kuham sam. Tudi če sem pri punci, skupaj kuhava.

Kako gleda vaše dekle na vaš posel?
Tudi ona, Teja Blatnik, je manekenka, tako da s tem nimava težav. Rada hodiva na sprehode, se druživa s prijatelji, zdaj je tudi ona začela bolj resno rolati …

Pa bi vi imeli težave, če bi ona pozirala v spodnjem perilu?
Ne, lahko pa bi bilo tudi nasprotno, pa bi morala ona »živeti« s tem. (smeh)

Ste kaj zasvojeni z internetom, z gedžeti?
Čim manj. Ne visim na fb-ju vse dneve. Raje se družim na bolj zdrav način. Tudi ne maram pijančevanja in ponočevanja v raznih nočnih klubih.

Kaj berete?
Včasih sem si vzel knjige s seboj v tujino, zdaj jih nadomešča računalnik. Morda si bom omislil bralnik, to je dobra ideja. Včasih sem res veliko bral, kakršne koli knjige, ki mi jih je priporočil oče (novinar in urednik Brane Maselj, op. p.), ki je strasten bralec.

Med kakšne obraze vas uvrščajo, imate kakšno oznako, ob katerih priložnostih klienti poiščejo prav vas?
Mene uvršajo med bolj nežne obraze, veliko me jih je označilo za »alien« obraz, kar pomeni malo čudaški. (smeh) Vsaj tako so mi govorili na začetku kariere, v Milanu, zdaj mislim, da imam že malo bolj »normalno faco«. (nasmeh)

Kdaj ste začeli kariero manekena?

Pri sedemnajstih, kar je morda malo zgodaj. Ženske začnejo pri trinajstih in delajo do enaindvajsetega, moški pa od osemnajstega, devetnajstega pa do »konca« – ker se viski, konjak in cigarete prodajajo s fotografijami starejših moških. Čeprav so zdaj v modi tudi starejše manekenke, a mlajše seveda prevladujejo. Svet je še vedno kar moški in ženska podoba se bolje prodaja.

Čeprav ste lahko maneken tako rekoč do konca svojega življenja, imate vseeno v načrtu kakšen drug, rezervni ali pa »sanjski« poklic?
Morda bom dokončal zobotehnično šolo, vedno pa sem sanjal o pilotiranju ali o delu v vesolju. (smeh) Malo pa me mika tudi igralstvo, a se ga še bojim, kot fotomodel sem na primer že zelo samozavesten.

Bi šli na Mars z enosmerno vozovnico?
Bili so že vpisi za prvo generacijo, mogoče bom počakal na drugo. (smeh)

Pa radi živite tudi na planetu Zemlja? Ste zadovoljni tukaj?
Sem, vedno bolj.