V nadaljevanju delimo z vami stisko bralke Tanje, ki je zaradi taščine vsiljivosti znašla na robu obupa. Bo mama njenega moža razdrla družino? ''Še pred nekaj meseci smo bili srečni, lepo smo se razumeli in se imeli radi. Zdaj pa je vsega konec …''

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Pozdravljeni.
Pišem vam, ker ne vem, kako naj se odločim, da bom svoje življenje vrnila na umirjene tirnice. Nimam pametnega rešitve za situacijo, v katero sem zabredla dobesedno do vratu. Naj pojasnim … S partnerjem in dveletno hčerko smo se, po dolgoletnem prigovarjanju, preselili v hišo njegovih staršev. Odkar sva skupaj, tega bo deset let, sta nama tast in tašča govorila, da je povsem nesmotrno, da plačujeva najemnino v bloku, če pa je njihova hiša dovolj velika za dve družini. Glede tega sem imela slab občutek, navkljub najemnini mi je več pomenil notranji mir in svoj kotiček pod soncem. Parter ni bil tako močno proti, misel na domačo hišo se mu je zdela povsem sprejemljiva. Tako sem z neko zlo slutnjo v želodcu popustila in pričele so se priprave na selitev. Konec meseca bo minilo pol leta odkar smo prestopili prag in povem vam, da ni besed, s katerimi bi opisala, kako močno mi je žal. Dobro vem, da je to dom tasta in tašče in da bi morala ceniti njuno gostoljubje, a kaj, ko sta tudi onadva krepko posegla v naše družinske okvirje. Tašča se namreč nenehno vtika v naše življenje. Kot da je s tem, ko smo se preselili k njej, dobila dovoljenje, da ona razpolaga in odloča kratko malo o vsem. Kaj bomo jedli, kdaj bomo jedli, kdaj je čas za posteljo, kako bova vzgajala hčerko in še in še. Moti jo celo to, da hodim v službo, ljubše bi ji bilo, če bi bila samo gospodinja in skupaj z njo skrbela za dom. V naše prostore vdira brez trkanja, tudi v kopalnico, ko se na primer kopam. K punčki hodi v sobo, ko ta že spi, jo boža in ji šepeta, zaradi česar se običajno predrami. Partnerja nenehno nadleguje s prošnjami za pomoč pri opravilih, miru mu ne da niti ko je v službi. Krepko je presegla vse meje, kar je pričelo načenjati tudi najin partnerski odnos. Zaradi nje se vsak dan prepirava. Nenehno sem na trnih, saj nikoli ne vem, kaj si bo še izmislila. Rada bi, da se vrnemo na svoje, a partner o tem ne želi niti slišati. V prenovo nadstropja, kjer živimo, smo namreč vložili zajetno vsoto denarja. Za slednjega smo vzeli kredit. Morda bi bila blaga rešitev ločen vhod. Kako naj ukrepam? Vesela bom nasveta.
Hvala in lep pozdrav, Tanja

Za nasvet smo poprosili dr. Tjašo M. Kos, psihoterapevtko za posameznike, pare in skupine, ki Tanji svetuje takole:

Tanja, pozdravljeni! Znašli ste se v res zelo zagatni situaciji, tako da je vaša stiska vsekakor razumljiva. Ne vem, koliko vam bo v tolažbo, vendar se takšne stiske pojavljajo skoraj praviloma, kadar dve generaciji oblikujeta dom pod isto streho. In vendar … jih ljudem pogosto uspe rešiti. Ne gre torej kar vreči puške v koruzo! Tanja, le pogum!

Predstavljam si, da se počutite potisnjeno v kot in nemočno, v boljšem primeru jezno. V podobnih situacijah se mi zdi uporabna naslednja prispodoba. Našo življenjsko realnost lahko razumemo kot sistem. Spremenjene okoliščine so povzročile, da so elementi tega sistema prišli iz ravnovesja. To doživljamo kot stisko. Vse, kar se mora zgoditi je to, da morajo elementi znova najti nek nov način ravnovesja… Tukaj pa, Tanja, lahko vi veliko doprinesete … ter se pomaknete iz pozicije obupa in nemoči.

Reševanje težave po korakih
Prvi korak bi verjetno bil, da se poizkušate pogovoriti s partnerjem in skupaj oblikovati konkretno in jasno strategijo. Vi in vaša družina tvorite enoto. Celico, ki mora imeti navzven jasne meje. Ločen vhod se sliši kot dobra ideja, vendar zelo verjetno le ta sam po sebi ne bo rešil situacije. Najprej se poizkusita glede teh družinskih pravil zediniti vidva . Če boste možu razložili, v kakšno stisko vas spravljajo te interakcije, ki jih doživljate kot intruzivne, imate večjo verjetnost, da vas bo razumel in upošteval. Poizkusite mu razložiti vašo stisko, vaše notranje doživljanje in pri tem pristopiti čim manj moralistično in obsojajoče do tašče. Nenazadnje je njegova mama in če boste preveč obsojajoči ter napadalni, lahko pričakujete obrambo. V naslednjem koraku bi bilo lahko koristno, da izdelate seznam konkretnih vedenj, ki vas motijo - in kakšna vedenja bi si želeli v teh primerih. Bolj konkretni kot boste, večjo možnost uspeha imate. S partnerjem se skušajta zediniti glede teh točk. Pomembno je, da sta vidva kolikor se da enotna.

V naslednjem koraku sledi implementacija. Torej to, da začnete dogovorjene spremembe uvajati. Začnite postopoma in pričakujte odpore oz. se pripravite na tek na dolge proge. Izberite si eno ali dve stvari, ki vas najbolj motita ali pa kaj takšnega, kjer bodo šle spremembe najlažje. Obe strategiji sta lahko uspešni. Potem tašči jasno povejte, kaj si želite. Nekaj idej o tem, kako to učinkovito narediti, lahko najdete na področju asertivne komunikacije. O tem je veliko napisanega. Gre med drugim za to, da uporabljate t. im. jaz stavke. Ena možnost je, da izrazite vaše občutke ob njenem vedenju in hkrati jasno opišete želeno vedenje. Morda Npr. nekako tako: ''To, da prihajate v kopalnico medtem ko se tuširam, mi je neprijetno. Želela bi, da ne vstopate, če so vrata v kopalnico zaprta oz. da potrkate in preverite, če je kdo notri.'' Potem je pomembno, da pri novih pravilih, ki ste jih uvedli, dosledno vztrajate in opozarjate na to, če so kdaj kršena. Vaše stanovanje in vaša družina sta vaš prostor, kjer vidva s partnerjem postavljata pravila igre.

Ko je en sklop pravil relativno uspešno implementiran, se lotite uvajanja novega sklopa. Uspešnejši boste, če se boste hkrati osredotočali le na eno, dve, največ tri spremembe. Veliko stvari vas moti, vendar dvomim, da boste uspešni, če se boste lotili preveč področij hkrati. Konsistentnost in doslednost sta boljši od velikopoteznih idej, ki jim hitro poide sapa.

Vsekakor si predstavljam, da je pred vami veliko dela. V pomoč vam bo, če si boste poiskali čustveno podporo. Daleč najučinkovitejša bi bila seveda podpora s strani partnerja. Morda si lahko najdete podporo tudi pri kakšni dobronamerni prijateljici, ki ji zaupate. Vsekakor pa je ključno, da vzpostavite varen in trden odnos s partnerjem, da vaju neugodna situacija ne bo razdruževala, temveč zbliževala. V pomoč vam bo lahko tudi varen, zaupen odnos s strokovnjakom terapevtom, ki vas bo na vaši poti podpiral. Znal vam bo osvetliti situacijo iz različnih zornih kotov, morda vas lahko nauči komunikacijskih veščin in načinov, kako lahko učinkovito zaščitite sebe in svojo družino … Predvsem pa vam bo usposobljen terapevt nudil čustveno oporo in vam pomagal, da vztrajate in uredite svoje življenje ter zopet najdete notranje ravnovesje. Srečno, Tanja!

O svetovalki dr. Tjaši M. Kos, univ. dipl. psih., boste še več našli tukaj.