Dober glas o vas se širi med starši, ki prihajajo k vam z otroki. Zakaj vas imajo radi?
Oh, ne vem. Predvsem rada delam z otroki, a najverjetneje ni z vsemi zdravniki tako: tisti, ki vsakodnevno ne delajo z malimi pacienti, se jih na neki način bojijo, jaz pa se včasih bojim odraslih pacientov (delati mora tudi na nujni medicinski pomoči, op. a.), kajti to ni populacija, ki jo strokovno obvladam in s katero delam vsak dan. Na žalost je to velika pomanjkljivost moje službe. V ambulanti nimam nobenih težav z otroki, jim imam pa doma (smeh), sama imam tri …
Slišala sem, da dajete otrokom zelo malo zdravil. Zakaj ravnate tako?
Ker jih v večini primerov ne potrebujejo in tudi sicer je v pediatriji malo zdravil. Seveda se pa zgodi, da moram mame resno opozoriti, kadar otrok res kaj potrebuje. Imamo tudi starše, ki ne opazijo, kako zelo je bolan njihov otrok, pa tudi tiste, ki pretiravajo in so zelo zaskrbljeni ob navadnih prehladih.
Opažate razlike med časi, ko so se otroci več igrali zunaj in tam nabirali odpornost, ter danes?
Danes starši otrokom sprogramiramo ves njihov prosti čas, zelo malo se igrajo zunaj. Saj razumem starše, težko se je iztrgati iz hitenja, vse to vpliva nate, toda otroci morajo stran od računalnikov, ven, na igrišče, z žogo v roki, pogrešam, da bi se igrali sami – povsod gre zraven mama, moramo jih nadzorovati. Doma kolikor se le da spodbujam prosto igro, otroci potrebujejo zrak …
Starši organizirajo aktivnosti, češ vsi imamo doma genija, pozabljajo pa, čemu je otroštvo namenjeno. Ali otroke preveč zavijamo v vato?
Seveda starši otroke danes preveč zavijajo v vato, morda tudi jaz. Ob delu opažam, da ne vem, kako bi jih sprostila: tu pri meni so pet, deset minut, malo časa je. Morda pomagajo ravno takšni članki; pomagate odpirati oči. Mi jim že govorimo o načinu življenja, o tem, da se morajo gibati, a teh pogovorov je več pri šolskih otrocih, ko se že pokažejo posledice, bolezni.
Kakšne?
Somatske in psihične: debelost, sladkorna in vse, kar je povezano s tem, bolečine v trebuhu, glavoboli, depresija, anoreksija. Vse to je gašenje požara in to je narobe! Ko imajo družine napačen vzorec, ga je zelo težko spremeniti. Vsi imamo zelo malo časa za družino, otroka, da bi se lahko bolj ukvarjali s preventivo, čeprav bi s pogovorom prihranili veliko zdravil.
Se pozna, da hlastanje za dobički prinaša omejevanje pravic tudi pri otrocih? Kje so najbolj prikrajšani?
Definitivno se pozna (globok vzdih). Pri svojem delu bi si želela več časa za bolnika – veste, od tri do sedem novorojenčkov imam na teden, torej sprejmem toliko novih otrok. Za prvi stik, ki je zelo pomemben, ker takrat spoznam starše, bi si rada vzela več časa, vsaj pol ure, še bolje eno uro … A zavarovalnica me strašno nadzira, pišem razlage, zakaj sem komu dala bolniško in podobno. Tega dela, tudi telefonskih pogovorov, ki rešijo marsikaj, se ne vidi, tega ne vidijo niti ljudje v čakalnici.
Ko ste ravno omenili nadzor zavarovalnice: če ima mamica otroka v bolnici, ali res ne more biti pri njem?
Zraven je lahko le prvi in zadnji dan hospitalizacije. Tudi pri hudi bolezni, ko je otrok zelo slab, to staršem ne pripada. Rešujemo tako, da osebni zdravnik mame izda bolniško – morda zaradi čustvene stiske – do tistega časa, ko komisija odobri daljši bolniški stalež za mamo ali pa tega ne stori.
Toda prisotnost mame v bolnišnici je za bolnega otroka neprecenljiva.
Lahko so z njim noč in dan, dobijo ležalnike, lahko prespijo, a bolniškega staleža ne dobijo. Zagotovo je prisotnost mame izrednega pomena, saj je bolan otrok v drugem okolju v stiski. To je problem. Ko pride otrok iz bolnice, pa se je prej pri meni super obnašal in bil zaupljiv, je drugačen, boji se, ker ne ve, kaj bo.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
