V zadnjih dveh tednih so družbena omrežja polna vsega. Preverjenih in strokovnih informacij, lažnih novic, lastnih mnenj, slabih prevodov tako imenovanih strokovnjakov s kavča in pa izpostavljanja dejstva, da se nam narava upira, da je pokazala svoje zobe in da želi, da se umirimo, resetiramo in spet začnemo. Ljudje se tolažijo, ko preberejo nekaj, kar jih pomiri, ob tem obtožujejo medije, ki dnevno sledimo in sledijo uradnim informacijam in jih želimo predstaviti širši javnosti, da lažemo mi. Na koncu pa smo vsi v istem loncu, za katerega ne vemo, kako dolgo se bo še kuhal, kdaj bo zavrel in kdaj prekipel. 

Sama v čudežno osebnost narave, ki udari, kadar se ji zahoče in to naredi premišljeno, ne verjamem. Verjamem pa v dejansko moč narave, spreminjajoče se čase in pogoje, ki sabo prinesejo različne stvari. Tudi bolezni in potrese, ki pretresejo prebivalstvo in zaradi katerih bi na svet in odnose morda resnično morali začeti gledati drugače. Verjamem tudi v kolektivni spomin družbe in dejstvo, da se v tem kolektivnem spominu številne slabe stvari pozabijo že znotraj stoletja, kaj šele, če so žal preminuli že vsi, ki so te stvari doživeli. 

Dober prikaz tega, kako hitro pozabimo, je tudi dejstvo, kako se naša oziroma moja generacija ne spominja, kaj so med vojno doživljali naši starši, oziroma med drugo svetovno vojno naši starši starši. O tem pa kdaj drugič ...

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Nepoznane bolezni so del zgodovine ...

... in človeštvo se je vedno pobralo

Bolezni, ki so vzele velik odstotek prebivalstva države, Evrope ali sveta, so se človeštvu že pripetile. O njih se učimo v šolah, morda se jih spominjamo celo v vsakodnevni komunikaciji, pa vendar hkrati verjamemo, da se nam kaj takega ne bo zgodilo. Zakaj ne? Tokratna koronavirusna bolezen Covid-19 nam je vsem dokazala ravno nasprotno. Je nova, drugačna in deluje drugače. Ne mi, ne zdravstveno osebje, kaj šele politiki, z njo ne znamo ravnati. Ne vemo, kako se bo na virus odzval vsak posameznik in ne vemo, kako dolgo bo bolezen pri kom tajala, zaenkrat pa še vedno ne vemo, kako jo ozdraviti, ali še bolje, preprečiti. 

Črna smrt ali kuga je tako v 14. stoletju po Evropi in Aziji kosila kar sedem dolgih let. Si predstavljate? Spremenila je zgodovino Evrope in vzela med 75 do 200 milijonov življenj. Velika londonska kuga je recimo samo v letu 1665  vzela več kot 68 tisoč Londončanov, do leta 1666 pa naj bi za posledicami kuge umrlo več kot 200 tisoč prebivalcev Otoka. Seveda situaciji težko primerjamo z današnjo, a to še ne pomeni, da lahko sami v sebi zaupamo, da se kaj niti približno podobnega ne bi ponovilo. 

Dober primer je že pandemija gripe iz bolj moderne zgodovine. Svet je zajela leta 1889 in v petih tednih dosegla vrh smrtnosti. Po svetu je zaradi posledic te gripe umrlo približno milijon ljudi. Prvi val gripe je trajal dobro leto in se nato pojavil še štirikrat, nazadnje 1895. Še bližje nam je španska gripa, 1918-1920. Pred dobrimi stotimi leti je pandemija tako zajela celoten svet, za špansko gripo se je namreč okužilo kar 500 milijonov prebivalstva, umrlo pa med 17 in 50 milijonov, pa vse tja do 100 milijonov ljudi (številke so različne zaradi različnih interpretacij vzrokov smrti.)

Leta 2009 je bila zelo razširjena tudi prašičja gripa H1N1. V letu dni je bilo okuženih kar 1,4 milijarde ljudi po celem svetu. Smrtnost pa je bila nižja, saj je umrlo med 151 in 575 tisoč ljudi, zanimivo pa je, da je bilo kar 80 % smrti v populaciji mlajši od 65 let. 

Trenutno je za koronavirusno boleznijo potrjeno zbolelo že več ko 392.962 ljudi, umrlo v času pisanja 17.154 ljudi in od vseh skupaj ozdravelo 103.415 ljudi. Največ primerov prihaja še vedno s Kitajske, a je v Italiji umrlo večje število ljudi, visoko smrtnost pa imajo tudi v Španiji, kjer je uradno umrlo tretje največje število ljudi za Kitajsko in Italijo. Sicer pa je v Združenih državah več okuženih kot v Španiji, še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se tam številke iz ure v ure ekspresno dvigajo.

Kakšne bodo končne številke ne vemo, ob tem pa vsi upamo, da ne bodo podobne zgornjim podatkom. 

Potresi in pretresi

V zgodnjih jutranjih nedeljskih urah je tudi številne Slovence zbudil močan potres, ki je imel epicenter v neposredni bližini Zagreba. Seveda je zgodba grozna. Zaradi širjenja virusa morajo biti tudi Zagrebčani doma, a so jim istočasno naročili, da se ne smejo vračati v poškodovane stavbe. Številne so močno poškodovane, predvsem tiste, v središču mesta in katerih letnica sega pred leto 1965. Izprazniti so morali porodnišnico in novorojenčke, tudi tiste v inkubatorju, ter njihove matere zgolj v bolnišničnih haljah, prepeljati v drugo bolnico. Umrla je nedolžna 15-letnica, saj je del stavbe padel na njo. 

Vseeno to ni bil prvi potres v Zagrebu, zagotovo pa eden hujših po rušilnem potresu leta 1880. Po potresu, ki se ga dejansko nihče ne spomni, a o njem beremo in govorimo tako kot o ljubljanskem potresu iz leta 1895, ki je korenito spremenil in vplival na spremembo vizualne podobe mesta in življenja v Ljubljani.

Je zgodba iz Zagreba težka in žalostna? Je. Se je mati narava skrivnostno maščevala, verjetno ne.

Kdaj bomo pozabili?

Narava ni osebnost, ki je zamerljiva in čustvena, ki bo prišla kot ljubosumno bivše dekle in bo rušilo pod sabo, ne glede na to, kaj bo porušilo. Zgornji podatki niso navedeni zaradi želje po tem, da bi tokratno situacijo želela dati v nič. Zagotovo ne. Tu so zato, da se ljudje danes zavemo, kakšna je moč kolektivnega spomina, oziroma bolje rečeno kolektivne pozabe. Ljudje na velike pandemije in hude potrese radi pozabimo. Na njih pozabimo, če niso prizadeli nas direktno, oziroma če se niso zgodili v našem obstoju. 

Koronavirus nas je že prizadel, je že prizadel naše zdravstvo, gospodarstvo, naše odnose, našo psiho, morda naše službe ali kariere naših bližnjih. Ne vemo, kakšna bo razsežnost pojava, ne vemo, ali bo minil konec meseca ali konec leta. Zagotovo pa vemo, da bomo nanj pozabili. Seveda je hitrost tega odvisna od osnovne razsežnosti in posledic na družbi in nas samih. A so primeri iz preteklosti že pokazali, da nam ljudem, če ne prej pa v obdobju stotih let, hitro postane vseeno, oziroma da povem drugače, začnemo o neki pandemiji, potresu oziroma pretresu za človeštvo, razmišljati, kot da se to nam preprosto ne more zgoditi. Saj se je že. Pozabili bomo mi, pozabili bodo tisti, ki jih koronavirus na nobenem področju ne bo preveč prizadel, predvsem pa bodo pozabili naši vnuki.

Seveda se je že zgodilo in tudi ponovilo se je, v takšni ali drugačni obliki, že. Morda lahko verjamemo v to, da nam narava nekaj sporoča, da smo jo preveč izrabili in preveč pozabili na svoje bližnje. Zato se sprašujem, kako hitro bomo pozabili tudi na to?

Kako hitro bomo službo še vedno postavljali na prvo mesto, kako hitro bomo v naravo spet začeli odlagati odpadke in kako hitro potem, ko bodo razglasili varnost pred koronavirusom, si bomo, vključno z mano, rezervirali novo letalsko karto?