Jan Klobasa se je vrnil med svoje najdražje. Po treh mesecih odsotnosti je bil prihod na slovenska tla zelo čustven, na kar je še dodatno vplivalo razočaranje, saj se je njegova pot v Exatlonu končala zaradi poškodbe. In kaj je bila prva stvar, ki jo je naredil ob vrnitvi? S slastjo je vilice zakopal v jed, ki jo je najbolj pogrešal. Čeprav se je v Dominikanski republiki veliko sukal po kuhinji in pripravljal obroke, pa je vseeno zelo hrepenel po tradicionalni slovenski kuhi …

Vabljeni k branju Janovega prvega intervjuja po prihodu v domovino ...

Jan, vse si nas s svojimi nastopi na poligonih zelo presenetil. Da si tekmovalen, smo vedeli, ampak takšnega tornada res nismo pričakovali. Iskreno mi povej, si presenetil tudi sam sebe?

Ja, saj veste, da sem zelo samozavesten in če ne bi imel občutka, da sem dovolj sposoben, se za ta izziv niti ne bi odločil. Ampak čeprav sem vedel, da bom temu kos, pa me je vse skupaj vseeno presenetilo. Ko sem enkrat videl, da mi poligoni ležijo še bolj kot sem si predstavljal in ko sem osvajal zmago za zmago, sem bil tudi sam zelo pozitivno presenečen.

Eno je spremljati Exatlon prek TV zaslonov, drugo pa se je podati na ta zahteven športni izziv. Če povzameš ta dva vidika, te je ta pustolovščina v kakšni točki presenetila? Morda česa nisi pričakoval? So bili poligoni bolj zahtevni, kot si mislil?

Res je, veliko lažje je ocenjevati tekmovalce iz naslonjača. Poligoni so bili bolj zahtevni, kot sem mislil, ampak tega, kar se prej nisem zavedal, pa je bil zaključni del posamezne tekme, v katerem je potreben fokus. Za ciljanje tarč moraš imeti mirno glavo, osredotočenost je ključna in te občutke najbrž kamera težko prikaže. Ni to tako preprosto, kot se zdi.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

68-letni Pero Lovšin razkril recept za dobro staranje

Glasbenik pravi, da recept niti ni preveč kompliciran. Bi mu sledili?

Kaj so ti dali vsi dosežki, ki si jih nizal?

Kaj so mi dali … mislim, da predvsem vero vase. Že res, da samozavest raste, to je normalno. Ampak z vsako zmago sem bolj verjel, da sem lahko zmagovalec.

Tako kot v zunanjem svetu, si tudi med svojo ekipo spletel prijateljske vezi. Lahko smo opazili, da so ti bila naklonjena zlasti dekleta. A ne na romantični ravni, da ne bo pomote. Kaj misliš, da je ključno pri tvojem povezovanju, da te ženske tako vzljubijo, ko te enkrat spoznajo?

No, saj se ne povežem samo z ženskami, z vsemi hitro najdem stik. Ljudje, ki me na novo spoznajo, imajo sprva vedno predsodke, da sem aroganten, preveč samozavesten, ko pa z mano preživijo več časa, vidijo, da so me narobe ocenili. Jaz se namreč zelo hitro navežem, veliko mi pomenijo dobri odnosi, ni mi vseeno, kako se drugi počutijo in vse to se najbrž pozna, predvsem pri puncah. Že res, da sem prišel po zmago, a v šovu vedno dobim tudi dobre prijatelje. Ni vse samo tekma in denar.

Nezgoda na odmevni tekmi je zaznamovala tvojo pot v Exatlonu. Najprej me zanima, kakšno diagnozo so postavili zdravniki, so bolečine še močne in kako dolgo naj bi trajalo okrevanje?

Zaradi udarca je nastala oteklina, ki je pritiskala na živec v tej meri, da je prišlo do prekinitve ligamenta. To je povzročilo, da nisem čutil treh prstov. Ampak ne gre za resno, trajno poškodbo. Ko otekline ne bo več, bo stanje roke takšno, kot prej. Samo pritisk na živec mora popustiti. Zdaj gre lepo na bolje, tudi bolečine niso več tako hude.

Najbrž bi si močno želel zavrteti čas nazaj, a tisti usodni zdrs je žal zapečatil tvojo obetavno pot. Nam v svojem stilu opišeš svoje najbolj pristne občutke?

Ne vem, kaj bi lahko naredil drugače, ker sem šel skozi vsak poligon na polno, z vso silo in vso energijo, ki sem jo premogel. Nikoli namreč ne veš, kdaj je zate zadnja tekma, zato sem dal vsakokrat vse od sebe. In ravno zaradi tega, ker sem si tako močno želel uspeha, je razočaranje toliko večje. Priznam, da sem težko sprejel, da sem ostal brez priložnosti, da dokažem, česa vse sem še sposoben. Kar nekaj časa sem rabil, razočaranje je veliko.

Čeprav si ostal brez priložnosti, da pokažeš, kako daleč lahko prideš, pa ti je najbrž Exatlon vseeno dal obilje osebnostnih potrditev. Kje pri vsem skupaj vidiš največjo vrednost?

Ja, seveda, dobiš potrditev, da si spreten, hiter, poveča se samozavest. Ampak največja vrednost tega izziva je, da sem videl del sveta, kjer so doma druge prioritete. Prizemlji te pogled na otroke, ki nimajo ničesar, pa so kljub temu bolj srečni, kot tisti, ki imajo vse. To zares občutiš, dojameš, le, če vidiš. Tega ne bom nikoli pozabil. Spremljalo me bo tudi doma.

Veš kaj sem opazila? Da si spal s plišasto igračko. Ljubko (smeh). Je bil medvedek darilo? Čigavo?

Vsi smo imeli kakšno malenkost, ki nas je spominjala na dom. Jaz sem imel medvedka, da sem se zvečer crkljal. Dala mi ga je zelo posebna oseba.

Udobna postelja, klima, bazen, možnost primerne higiene … kako veliko razliko odsotnost tega luksuza predstavlja v baraki? Je bilo težje, kot si si predstavljal?

Uh, to je res zelo velika razlika, večja, kot sem mislil. In ja, to me je čisto sesulo, ta dva popolnoma različna svetova, ko čez noč prideš iz luksuznega okolja v barako, kjer res nimaš nič. Ni bilo fajn.

Kaj ti je bilo skozi celotno izkušnjo najtežje in kaj je tisto, kar ti bo v lepem spominu ostalo za vse življenje?

Celotna Exatlon izkušnja mi bo ostala v dobrem spominu, prav vsega se bom rad spominjal in nekoč o tem pripovedoval svojim otrokom, vnukom. Čeprav vem, da je del te izkušnje tudi baraka, ki jo pač moraš izkusit, pa vseeno lahko rečem, da mi je bilo v tem delu najtežje.

Kaj si najprej storil ob prihodu domov?

Jest sem šel. Jedel sem zrezke in pražen krompir. To sem najbolj pogrešal. In govejo juho.