Finalistka šova Kmetija Tjaša Vrečič se je v letošnjo sezono podala odlično pripravljena, v igro pa je vložila tudi veliko truda in energije. Kljub temu je dan pred superfinalom ostala praznih rok, ob čemer ne skriva razočaranja. Tekom klepeta je pred nas iskreno razgrnila svoje občutke in predstavila realen pogled na zaključek življenja znotraj resničnostne igre.

Mnogi smo verjeli, da ti bo uspelo, a se je žal izšlo drugače. Kako si se potem spopadla s temi občutki?

Letošnjo sezono sem bila prepričana v svojo zmago. Menim, da sem skozi celotno snemanje imela največ možnosti med ženskami, in tudi med moškimi sem bila zelo konkurenčna. 

Ko sem med tekmo začela dojemati, da mi ne bo uspelo, sem postajala zelo žalostna. Težko mi je bilo. Prepričana sem, da bi mi uspelo, če bi moj nasprotnik bil kdo drug, saj mi je igra šla zelo dobro in sem jo vodila. Igro sva tudi najhitreje končala in bila ob tem precej izenačena.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Hernija diska v prsni hrbtenici

Delci diska pritiskajo na osrednje živčevje v hrbteničnem kanalu, kar povzroči bolečine v zgornjem delu hrbta in prsnem košu.

Se je bilo težko sprijazniti? 

Še zdaj se je težko sprijazniti s porazom in verjamem, da nisem edina. Mislim, da smo letos imeli največ možnosti za zmago jaz, Tim in Nik. V prejšnjih sezonah smo vsi trije izpadli tik pred superfinalom, veliko smo taktizirali, delali in gledali na odnose. Zato je bilo samo vprašanje, kdo bo odnesel glavno nagrado. Če bi bile nagrade tri, bi bili mi trije zmagovalci. Sicer pa me je Tim premagal na pošten način in seveda mu privoščim.

Kaj meniš, da bi morala narediti drugače, da bi se uvrstila med superfinaliste?

Dejansko me je superfinala stala samo moja kondicija in nič drugega. Dokazala sem, da sem spretna, kot sem tudi govorila. Ampak tekmovati proti moškemu v kondiciji in hitrosti je resnično težko. Definitivno bi morala več delati na kondiciji in to priporočam vsakemu. Je pa res, da je slednje med samim snemanjem težko izvajati, zato je za pripravljenost potrebno poskrbeti že prej.

Kako se danes razumeš z Žigo in Žanom? Sta ti morda zamerila, ker si jima v okviru sledenja svojemu cilju marsikaj zamolčala ali razumeta, da se je vse odvijalo v sklopu igre?

Lahko rečem, da sem spoznala dva super prijatelja, ki mi bosta v spominu ostala za vedno. Skovali smo iskreno prijateljstvo, pa naj reče kdorkoli, kar hoče. Žan in Žiga sta ena redkih, ki razumeta igro in nimata zamer do nikogar.  Veliko je pa ljudi, ki se želi kregati za vsako podano izjavo, ki njim ni pogodu, kar je meni smešno, saj to ni realno življenje. Polovica izjav od drugih meni ni bila všeč, pa se zaradi tega ne obremenjujem.

Žanu in Žigi želim vse najboljše in jima privoščim, da se še enkrat preizkusita v takšni igri. Zdaj vesta, kako treba taktizirati. (smeh) Žanu pa definitivno svetujem, naj manj dela, če bo še kdaj šel v Kmetijo.

Kaj te je držalo pokonci v trenutkih, ko so bile fizične in čustvene razmere na posestvu najtežje?

S seboj sem imela slike svojih domačih in fanta in jih na skrivaj gledala vedno, ko mi je bilo težko. Zanimivo je, kako lahko pozabiš, s kakšnim ciljem si prišel v resničnostni šov. Zato je ob koncu dneva vedno lepo pogledati poznane domače obraze oseb, ki ti želijo vse najboljše. In samo to je pomembno.