Boštjan Melanšek v sebi že vse življenje nosi travmatične dogodke, ki so se pričeli odvijati v ranem otroštvu. Ker se vse do danes ni zmogel otresti okov preteklosti, je sklenil, da grenkobo prelije na papir in si olajša dušo.

Očetova smrt in spolna zloraba

Boštjanova zgodba se prične odvijati, ko je kot leto in pol star otrok izgubil očeta v prometni nesreči. A če bi od bližnjih in okolice pričakovali skrb in sočutje, slednjega deček ni bil deležen. »Vse od drugega leta, pa skozi celotno otroštvo sem bil deležen posmehovanja, norčevanja in poniževanja. Posamezniki so me zmerjali, da sem kot štirinajst dni staro 'prase'. Da ne znam hoditi in govoriti, da namesto govorjenja lajam, kot kakšen pes. Zaradi velike praznine v srcu, ki jo čutim še danes, sem kot otrok zelo veliko prejokal,« se spominja Boštjan in dodaja, da ga je odziv okolice močno zaznamoval.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vid Valič ima srečo s spalnimi navadami hčere

Vid Valič in njegova partnerka Valentina sta se junija leta 2022 razveselila rojstva prvorojenke. Zdaj pa je razkril nekaj podrobnosti družinskega življenja.

»Drugi travmatični šok sem doživel v tretjem razredu osnovne šole, ko me je med poletnimi počitnicami spolno zlorabila starejša ženska. Po dogodku me je ustrahovala, da ne bo dobro zame, če bom komu povedal. Tako sem molčal vse do 15-tega leta, ko sem v navalu jeze le razkril, kaj se mi je zgodilo. Izpovedi o spolni zlorabi je sledil vnovičen šok, oseba, ki sem se ji zaupal, mi namreč ni verjela, še več, obtožila me je, da sem si vse izmislil,« se z žalostjo spominja Melanšek, ki priznava, da se s številnimi travmatičnimi dogodki žal ni znal spopasti.

»Tekom življenja je moja izkušnja name vplivala tako, da sem zaradi vse te psihične bolečine, ki jo se danes nosim v sebi, potreboval kar 22 let da sem prebolel smrt svojega očeta. Dneve in dneve sem jokal za njim, dokler nisem pri mojih 24 letih spoznal, da ga ne bom obudil in da me čuva iz vesolja, nekje tam od zgoraj, kot angel varuh, kar še danes velikokrat opazim.«

Boštjanu je zadnje leto in pol nekoliko lažje, zlasti, ker se uči veščin osebne rasti. Zaveda se, da zaradi krutih udarcev drugače gleda na življenje ter da so ga minule izkušnje ne glede na vse naredile močnejšega. »Potreben bo čas, veliko časa, da zacelim rane, ki so mi pustile globoke čustvene rane. Po vseh psihičnih in čustvenih bolečinah, ki sem jih doživljal na moji življenjski poti, nisem dovolil, da me ljudje vidijo zlomljenega in poraženega. Vedno vstanem še močnejši in se trudim, da z dvignjeno glavo in pozitivnim odnosom do življenja nadaljujem svojo pot.«