32-letni kuharski mojster Mojmir Šiftar si je že kot najstnik zastavil cilje, ki jim je za tem predano sledil. Čeprav je bil neukrotljiv otrok, je kasneje vse presenetil s svojo ambicioznostjo in disciplino.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zakaj je nujno odpustiti vašim sovražnikom

Odpuščanje je v resnici sposobnost močnih. Lažje se je predati zameram in jezi, kot nekomu v srcu odpustiti. A da ne bo pomote – odpustiti ne pomeni pozabiti.

»Težko je biti toliko zrel, da že pri petnajstih letih začutiš svoje sanje in se odločiš za to pot. Naš poklic ni lahek, od njega ne boš obogatel, treba je trdo delati in se mu posvetiti z vso dušo, sicer ne dobiš takšnega zadovoljstva, kot si ga želiš. Zagotovo pa ne podpiram predstave, da boš kot kuhar z malo dela veliko služil,« je povedal za revijo Jana in razložil, da se je za poklic kuharja odločil z ustvarjalnega vidika.

»Sicer je moja prababica imela gostilno, mama je doma dobro kuhala, sam pa sem v tem videl priložnost za ustvarjanje in kako na 1001 način nekomu polepšati dan. Oče in mama sta pravnika, brat in sestra čisto v drugih vodah. Sam sem zelo zavestno šel v gostinsko šolo, prva praksa pri Janezu Bratovžu pa je to potrdila. Bil sem ambiciozen. Pri osemnajstih sem si določil nekaj ciljev: da bom kuharski mojster, izdal kuharsko knjigo in osvojil Michelinovo zvezdico,« je strnil misli Mojmir, ki je izpolnil skoraj vse cilje, nekaj pa jih še mora osvojiti.