Nadarjena pevka Ajda Ivšek ima za seboj preveč grenkih izkušenj za eno samo življenje. Bilo je peklensko, pravi, a je odločena, da grenkobo pusti za seboj in zakoraka na svetlobo. O težki poti je iskreno in brez dlake na jeziku spregovorila za naš portal.

''Žal tako je, življenje uči na krut način, ne izbira žrtev, a le tako se kaj naučimo in postanemo osebe, ki lahko delajo na duhovni rasti. Odločila sem se, da spregovorim, ker bi rada komu pomagala s svojo zgodbo, z nasveti. Že celo življenje imam v srcu in v mislih vse ljudi, ki potrebujejo pomoč in jaz sem tu s tem poslanstvom. Žal sem morala na krut način priti do moči in osebnih spoznanj,'' pojasnjuje Ajda.

Lajšanje bolečine z alkoholom

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Praznični sejmi po Evropi: vabljeni med stojnice in lučke!

Številna evropska mesta so že praznično okrašena, skupaj z lučkami, ki bodo zasijale, pa središča mest preplavijo tudi mamljivi vonji po kuhanem vinu, cimetu in pečenem kostanju.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Potem, ko je zaradi hude bolezni skoraj izgubila bitko z življenjem, se je pred njo odprla pot, na katero ni bila pripravljena. Nastopilo je namreč obdobje hude depresije, iz katere se ni znala izviti, si pomagati. ''Vse bolj sem tonila v depresijo, nič me ni več razveselilo. Dušno bolečino sem si lajšala z alkoholom, tako sem otopela in nisem čutila duševnih stisk. A z vsakim popitim kozarcem, so se težave le še stopnjevale in večale,'' iskreno pove in doda, da je nad življenjem resnično obupala, ko sta v tem obdobju umrla njena najboljša prijatelja.

A preizkušenj še zdaleč ni bilo konec. ''Preprosto se nisem mogla pobrati in se boriti. Razpadla mi je družina,'' pove s skrhanim glasom in doda, da so vsem dogodkom sledile hospitalizacije v psihiatričnih bolnišnicah. ''Hodila sem po bolnišnicah, se upirala, prepirala in vse bolj tonila v depresijo. Bolezen je bila vse hujša, nisem mogla skrbeti zase, kaj šele za hči. Neko noč, ko sem ostala že skoraj tudi brez razuma, me je rešil neznanec, ki je še danes moj zelo dober prijatelj in mu bom hvaležna do konca življenja. Spravil me je do moči, saj sem bila podhranjena, nisem mogla več ne jesti, ne piti, niti nisem mogla sama do stranišča … Ko sem med krizo in spanjem skoraj umrla, se je začela moja ponovna borba.''

Pot na svetlobo

Ajda pove, da se je tedaj zgodil prelomen trenutek, ki je v njej prižgal plamen volje, da vstane in se bori. ''V mislih sem imela samo hči, da se moram pobrati zaradi nje. Pred tem sem bila prepričana, da ji bo bolje brez mene in da mi ni pomoči. Tako sem dobila jekleno voljo in postajala vsak dan močnejša, tako fizično kot psihično. Odločena, da zmagam. Zmagam za hči, zase, domače in vse prijatelje, ki sem jim neskončno hvaležna za vso podporo.''

Pa danes, si je po težkih mesecih opomogla? Še vedno je namreč sila vitka, le njen nasmeh in velike vedre oči razkrivajo, da za njimi ni več teme. ''Vračam se nazaj med žive, vsak dan je zmaga. Končno se posvečam tudi glasbi, v septembru bodo izšle čisto nove pesmi, ki jih snemamo z mojim bendom,'' veselo pokima in pogovor zaključi z vzpodbudnim spoznanjem, ki se je porodilo na poti iz brezna.

''Vsem bi želela sporočiti, naj se nikoli ne predajo, naj vztrajajo in se imajo radi. Šteje le lastna odločitev in podpora ljudi, ki te imajo radi.''